Eden prvih znanilcev sprememb je bil pred leti prav naš tokratni testnež – volvo V60. Nekaj manjka? Da, že bežen pogled na fotografije razkrije, da smo imeli na testu robustnejšo različico s priponko cross country (krajše CC), ki jo odlikuje malce večja oddaljenost od tal in nekaj dodatkov, ki ga na videz naredijo terenskega. So se pa pri Volvu na splošno precej priljubljene različice »terenskega karavana« lotili drugače kot večina drugih proizvajalcev, pri katerih takšna različica avtomatsko pomeni tudi štirikolesni pogon – Švedi so mu tega namreč namenili le v kombinaciji z najmočnejšim dizelskim motorjem, medtem ko smo sami preizkušali dvokolesno gnanega z 2-litrskim in 150 konji (110 kilovati). Da ne bo pomote: štirikolesnega pogona nismo pogrešali, tale volvo se presneto dobro pelje tudi z dvokolesnim, sploh ker je ravno prav odzivnemu (pospešek do stotice 9,1 sekunde), uglajeno tihemu in precej varčnemu (poraba 6,5 litra goriva na 100 kilometrov) motorju suvereno asistiral odličen osemstopenjski samodejni menjalnik. Bi pa ne glede na vse pač pričakovali, da se v avtomobilu, ki nosi priponko cross country, štirikolesni pogon razume kot samoumeven. Drži, tudi priljubljenih športnih terencev je z dvokolesnim pogonom vedno več, a za njih se kupci odločajo tudi (ali predvsem) zaradi višjega sedenja za volanom, lažjega vstopanja... Tovrstni karavan pa tega nima (ali pa je komajda zaznavno), zato pri njem skorajda ne vidimo prednosti pred običajno različico...
Naj bo tako ali drugače, o položaju za volanom, kakovosti izdelave in materialih lahko pišemo samo pohvalno, tudi armaturni plošči zaradi brezčasne oblike ne moremo očitati, da se ji poznajo leta – je pa dejstvo, da smo dandanes navajeni manjšega števila in večjih gumbov, medtem ko so tukaj precej majhni in »natlačeni« skupaj. A to ne pomeni nič drugega kot to, da navajanje na vse skupaj vzame malce časa. Nas je pa V60 malenkost razočaral pri stvari, pri kateri se vrnemo na začetek prispevka – prostornosti. Malce je namreč za vse skupaj zagotovo kriva tudi oblika, ki pač terja svoj davek, a za 4,64 metra dolg avto z 277 centimetri medosne razdalje bi na zadnji klopi pričakovali več razkošja. Saj ne, da je V60 na tem področju med primerljivimi avtomobili ravno med najslabšimi, je pa pod povprečjem. Še bolj medtem to velja za prtljažnik, ki je z osnovnimi 430 litri – skromen. Za karavan, sploh Volvov, bi pričakovali več. Da, očitno se nekatere stvari resnično spreminjajo – nekje na boljše, drugje na slabše.
Kakor koli, pod črto je V60 CC še vseeno odličen avtomobil za posameznika ali par, družinsko pa le pogojno uporaben. Veliko udobja ponuja tudi na slabših cestah, z opremo momentum pa je za 40.531 evrov tudi odlično opremljen – tako, da ni treba za dodatno odšteti praktično niti evra.
