Še zlasti to velja za sklepni koncert, ki je bil v celoti namenjen slovenskemu skladatelju, akademiku in letošnjemu jubilantu, bodočemu devetdesetletniku Janezu Matičiču. Koncert je postavil v središče predvsem skladateljevo predmodernistično fazo in jo nato dejavno soočil s poznejšim delom, Koncertom za violončelo in orkester. Toda osrednje spoznanje koncerta mora biti, da že zgodnejša Matičičeva dela, ki še zelo poudarjeno stopajo v dialog z glasbeno tradicijo, podobno kot poznejše skladbe zaznamuje identična glasbena energija: polnost invencije, nenasiten utrip, veselje do raznolike zvočnosti in konstantno stopnjevanje.
Suita za godala še druži romantično ekspresivnost z neoklasicističnimi postopki, kar lahko razumemo kot osrednjo značilnost slovenske glasbe v petdesetih letih, medtem ko Prvi klavirski koncert prevzema obrazce Prokofjeva, Bartóka in Stravinskega (polnokrvnost ritmike spominja na divje impulze Pomladnega obredja), a jih vedno znova izkorišča za tipično matičičevsko glasbeno vrvenje. Med odmorom je skladatelj v zanimivem pogovoru z muzikologom Primožem Trdanom govoril o dvojnosti med apoliničnim in dionizičnim, toda v končnem zvočnem rezultatu dionizično bistveno prevladuje in daje osrednjo, poudarjeno libidinalno noto. To velja tudi za poznejše delo, Koncert za violončelo, v zvezi s katerim je skladatelj opozarjal na liričnost, toda solistka in orkester sta bila soočena predvsem z divjimi zvočnimi kaskadami in preobrati, neugasljivim življenjskim utripom. Končni Groteskni plesi so potrdili Matičičevo mojstrstvo v orkestraciji in zgodnjo nadarjenost ter dali priložnost za predstavitev celotnemu orkestru.
Dovolj prožnosti so pokazali tudi izvajalci (Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Žive Ploj Peršuh). Zdi se, da so se Matičičeve glasbe lotili brez značilnega predsodka, da je pač »zgolj« slovenska, in tak pristop je dal tudi solidne rezultate, čeprav bi se dalo stopiti tudi stopnico višje, ki bi ritmično odločnost prelila tudi v občutljivejše zvočno pretapljanje. Tako je bil orkester v povsem neprimerni dvorani večkrat preglasno robat, kar je še posebno hromilo zvočno prezentnost obeh solistk (Lovorka Nemeš Dular za klavirjem in violončelistka Karmen Pečar), ki se zdita sicer kot ustvarjeni za Matičičevo glasbo: dobri sta predvsem v izrazitih ritmičnih impulzih in izbruhih grobe moči, manj pa ju zanima subtilna občutljivost za detajle.
Po navadi sem proti vzporejanju glasbene materije z osebnostnimi predispozicijami avtorjev, toda cel koncertni večer je minil v izrazito bruhajoči življenjski energiji izvajalcev, glasbe in skladatelja, ki svoja leta še vedno skrbno skriva in dokazuje, da skrivnost mladosti telesa tiči v nepresahljivi mentalni energiji.
