Znašel sem se v nenavadni situaciji. Predvsem zaradi tega, ker sem se moral braniti pred medijskimi vprašanji, čeprav nisem naredil prav nič nezakonitega. Spoznal sem novo pot. Naučila me je, kako moram razpolagati s časom in ga usmerjati. Vse skupaj me je osebnostno še učvrstilo.
Ste si po koncu športne poti predstavljali, da je lahko tudi nešportni del življenja tako naporen?Nisem pričakoval pravljice. Zavedal sem se, da bom naletel na kakšno neželeno oviro. Nikoli pa si nisem mislil, da se bom spotaknil ob kaj takšnega – izmišljenega in nizkotnega. Po drugi strani sem na športni poti boksarja doživel veliko nizkih udarcev, s katerimi sem se vselej uspešno soočil.
Mimo dejstva, da ste ustanovili podjetje v karibski državi, vendarle ne gre.Vsak človek lahko ustanovi podjetje kjer koli na zemlji. Tudi v davčni oazi. Dokler podjetje nima odprtega transakcijskega računa in ne posluje, je brezpredmetno komur koli očitati najmanjšo špekulacijo, kaj šele utajo davkov. Poudarjam, da izključujem kakršno koli neposredno ali posredno vpletenost v davčno utajo. Sprašujem se, kako bi se počutil kdo, ki bi kupil avto v tujini in tam plačal vse obveznosti, ob vrnitvi domov pa poslušal očitke, da ni poravnal davkov v Sloveniji? Ali da bi bili državljani Slovenije po vrnitvi z dopusta v tujini na zagovoru, zakaj niso raje porabili svojih prihrankov in plačevali davkov na domačem ozemlju?
Z moralno-etičnega stališča poslušate očitke, da tisti, ki odpre podjetje v davčni oazi, nima dobrih namenov. Zakaj ste se vi odločili za takšen korak?Po nasvetu finančnega svetovalca sem ustanovil podjetje, ki naj bi prevzelo drugo podjetje. To drugo podjetje ni nikoli utajilo nobenega davka. Enega samega samcatega centa nisem prenakazal zaradi kakršne koli koristi. Deloval sem zgolj tako, kot dopušča zakon. Zato v vsej zgodbi nimam nobenega moralnega in etičnega zadržka. Napako sem storil le, ker vsega skupaj nisem prijavil na Fursu. Zato bom plačal kazen, ki znaša nekaj sto evrov. To bom storil s svojim, ne davkoplačevalskim denarjem.
Bi danes ravnali drugače?Težko rečem, če bi ravnal drugače, saj ničesar nisem storil narobe.
Kdo vam je svetoval, da ste odprli podjetje v davčni oazi?Za takšen korak sem se odločil po obisku upravne enote na Ptuju, kjer sem se pozanimal, kakšni so postopki zaprtja podjetja. Ko sem izvedel, da bi moral v primeru odprtja novega podjetja plačevati stroške na dveh straneh, sem poiskal finančnega svetovalca. Ta mi je svetoval pot, o kateri se danes pogovarjava.
Pri vsej zgodbi ste ves čas dosegljivi, medtem ko se večina vpletenih v razkritju panamskih dokumentov izogiba medijskim vprašanjem. Ste kdaj obžalovali, da se tudi sami niste skrili v kakšno luknjo?Prav ničesar ne obžalujem. Stojim za osebnostnimi in moralno-etičnimi vrednotami. Zakaj bi se skrival, če nisem naredil ničesar narobe in nisem nikogar oškodoval? Morda sem le premalo pazil na izrazoslovje, kar so nekateri izkoristili za nove očitke. Navsezadnje je moje ime brezmadežno. Ničesar v življenju nisem dobil zastonj, ničesar v življenju nisem obesil na tuje breme. Po vsem tem se lahko le vprašam, katera bo naslednja stvar, povezana z mojim imenom, ki bo mašilo za velike zgodbe.
Vaš odgovor je mogoče razumeti, kot da pričakujete, da boste kmalu znova v središču pozornosti.Dandanes si ni težko izmisliti stvari. V naši družbi je dopustno manipulirati z neresničnimi besedami in dejanji. Moje ime se omenja ob Putinu in Messiju. Dajte no. To je norost.
Ste razočarani nad okoljem in družbo, v kateri živite?Nikakor. Sem Slovenec in na to sem neskončno ponosen. Če bi želel skriti denar, bi imel stalno bivališče v tujini, v Sloveniji pa začasno. Na misel mi ne pride kaj takšnega. Brez Slovenije ne morem živeti.
Ste še javni uslužbenec, zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve?Nič več. Štiri leta sem bil zaposlen na policiji. To je bilo v času, ko sem imel status svetovnega razreda. Počutim pa se, kot da sem še vedno v službi države. Ko enkrat izstopiš iz povprečja, predstavljaš svojo državo na razno raznih dogodkih. Tega privilegija se zavedam.
Nikoli v karieri niste govorili o zaslužkih, ki ste si jih priborili v boksu. Je Dejan Zavec evrski milijonar?Dejan Zavec je milijarder. Po srcu. Po finančni plati pa veliko večji revež, kot si sploh upate predstavljati.
Revež?Nikoli nisem imel razloga, da bi prek računov v davčnih oazah skrival svoj denar. Koliko denarja imam na svojem računu, ve Banka Slovenije, vsem drugim pa tega podatka nisem dolžan razkriti. Lahko pa vam povem, da nimam na računu niti milijona, niti pol milijona evrov.
Koliko pa ste v času največjih uspehov zaslužili na posamezno borbo za naslov svetovnega prvaka?Ker ste me očitno ob pravem času potegnili za jezik, vam lahko povem nekaj zneskov, ki sem jih zaslužil. Če seveda želite?
Seveda, kar nadaljujte.V boksu krožijo govorice, da ko postaneš svetovni prvak, zaslužiš milijon evrov. Ko sem leta 2009 v Južni Afriki postal svetovni prvak po verziji IBF v velterski kategoriji, sem za dvoboj prejel 15.000 ameriških dolarjev. Od tega sem plačal pet tisoč dolarjev za pas, moral pa sem poravnati še menedžerske provizije. Na koncu mi je ostalo čisto malo denarja. Tudi v nadaljevanju kariere nisem zaslužil desetkrat ali stokrat več. Zaslužek je relativna stvar. Kar je za koga veliko, je za drugega malo.
Zakaj o teh zneskih niste govorili na glas že prej, da ne bi imeli ljudje napačnih predstav o vas?Zato ker sem se odločil, da o teh stvareh preprosto ne bom govoril. Z denarjem si namreč nikoli nisem in ne bom kupoval prijateljstev ali česar koli drugega. Se pa dobro spominjam težkih časov. Ko sem bil že tri ali štiri leta profesionalec, sem si v Nemčiji od prijateljev sposojal denar, da sem lahko potoval na razdalji Nemčija–Slovenija. Že takrat sem občutil, da marsikdo misli, da sem milijonar in ta denar pametno skrivam. Resnica je bila povsem drugačna.
Ko ste bili lastnik pasu, ki ga ima v lasti svetovni prvak, pa ste vendarle zaslužili več denarja. Ali ne?Tisto obdobje bi najlažje opisal tako, da sem z naslovom svetovnega prvaka začel normalno živeti. Pred tem sem se prebijal iz dneva v dan. Ustvarjal sem si življenje, ki ga živim zdaj. Jutri bom za razliko od številnih ljudi, ki imajo v Panami račune in podjetja, delal, da bom lahko plačal položnice.
Takšno je moje življenje in realnost. Zato sem nepopisno srečen in zadovoljen človek. Če bom jutri umrl, lahko rečem, da sem doživel vse, kar sem lahko. Nekaterim pomeni vrednoto denar na računu. Meni pa je največ do naroda in pripadnosti, iskrenosti in poštenosti. Sem popolnoma miren in čist. Najpomembneje pa je, da nimam nobenega razloga, da bi se komur koli opravičil.
