Če v enega spletnih brskalnikov vpišete vprašanje, kako plačati čim manj davka, se v nekaj sekundah izpiše dobrih 13 tisoč zadetkov. Z iskanjem odgovorov na to isto vprašanje se ukvarja Uroš Petrovič, 36-letni magister ekonomije, ki v spominih na čase na ljubljanski ekonomski fakulteti v pozitivni luči posebej izpostavlja profesorja Mojmirja Mraka in Aleša Vahčiča. In matematiko. Vzljubil jo je na fakulteti, ko je, kot pravi, šele zares doumel, kaj dejansko pomeni odvod, s pomočjo katerega zdaj razume pojem povpraševanja. Je Ljubljančan, oče dveh otrok, ki so ga ta teden v medijsko orbito izstrelile objave v okviru slovenskega poglavja afere Panamski dokumenti. Ima enak priimek kot policijski sindikalist Zoran Petrovič, a z njim ni v sorodu. »Še poznam ga ne. In ne, ne poznam niti Roka Snežiča, ki ga mediji označujete za doktorja davčnih utaj. Kot slišim, dela predvsem v BiH, jaz pa tam ne poslujem,« pravi lastnik podjetja UPC Svetovalna skupina.
Svoje podjetje ima od leta 2007, pred tem je delal v Pricewaterhousecoopers in tudi v eni od družb, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem. Njegovo podjetje je imelo do lani le enega zaposlenega, njega, zdaj ima dva, pa blizu 250.000 letnih prihodkov in nekaj okoli 24.000 evrov dobička. »Večinoma sicer delam povsem običajne, vsakodnevne davčne posle, za stranke rešujemo dileme, kako se obračuna na pravilen način davek iz dohodkov, bonitete, kako se pravilno plača prispevke na neko ugodnost, ki jo firma da zaposlenemu.«
Njegovo podjetje ni največje, še manj pa edino pri nas, ki se ukvarja z davčnim svetovanjem, torej tudi z nasveti, kako dati »cesarju, kar je cesarjevega« in nič več ter s tem povezanim ustanavljanjem družb v davčnih oazah. Da se je na tnalu medijskega linča v tem tednu znašla le njegova glava, Petrovič razlaga, da je imel pač smolo, ker je iz Slovenije edini, ki sodeluje z družbo Mossack Fonseca. »Takšnih podjetij, kot je Mossack Fonseca, je ogromno. Minuli dnevi so bili težki. Najbolj stresno je bilo, še preden je zadeva prišla v medije, ker so naše stranke dobivale elektronska sporočila, iz katerih so razbrale, da so njihovi dokumenti razkriti in vsebina znana tudi drugim.« S panamsko odvetniško družbo, ki je v središču afere, ki ta teden pretresa svet, sodeluje od leta 2011. Afera je izbruhnila, potem ko je nekdo nemškemu časopisu Süddeutsche Zeitung posredoval enajst milijonov njenih dokumentov, ki dokazujejo, kako je družba različnim klientom, med njimi tudi svetovnim politikom, športnikom, slavnim, pomagala skrivati premoženje, prati denar in utajevati davke.
Pozabljivi boksar Zavec
Petrovič je na Angvili ustanovil 16 družb in eno na Britanskih Deviških otokih, družbe pa za stranke ustanavlja tudi drugod po svetu. Med drugim je podjetje v davčni oazi ustanovil za (upokojenega) boksarja Dejana Zavca. Oba trdita, da so vsi panamski posli skladni z zakonodajo. A trditev vsaj v enem delu ne drži. Zavec je namreč januarja leta 2014 na britanskem otoku Angvila ustanovil podjetje ABC Agency, ki ga ni prijavil slovenski davčni upravi. Seveda gre verjeti, da športnik davčnih predpisov ne pozna, a moral bi jih seveda poznati njegov svetovalec. Je Petrovičeva napaka v Zavčevem primeru edina in nenamerna? »Gre za prekršek, res je narobe, da Fursu ni prijavil naložbe v tujini. Nisem preverjal, od kdaj velja, da je po zakonu treba prijaviti naložbo v tujini, dejstvo pa je, da je zdaj to obvezno.« Se mu je »svetovalni lapsus« morebiti zgodil še v kakšnem od drugih primerov na Angvili? »Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti, ker še nisem imel časa podrobno pregledati vseh dokumentov.« Ob tem velja sicer zapisati, da je po zakonu o davčni službi treba naložbo v tujini dacarjem prijaviti že od leta 2007 dalje. Kazen za prekršek »pozabljivcev« pa znaša od 200 do 1200 evrov.
V davčnih oazah poslujejo številni Slovenci, med drugim najbogatejša Slovenca Samo in Iza Login, pa tudi domnevni kralj steroidov Mihael Karner. Glavni motiv za to so nizki davki, ne pa izogibanje plačilu davkov, razlaga Karner in še, da je to običajna davčna optimizacija. Po njegovem se temu lahko reče tudi izogibanje davkom, ampak vsi pač iščemo najnižjo ceno. »Zakaj bi kupil kokakolo tukaj, če je v sosednjem lokalu precej cenejša,« je bil praktičen v izjavah sredi tedna. Podobno meni Petrovič: »Govorite o nemoralnosti ustanavljanja podjetij v davčno prijaznejših okoljih, zaradi katerih mali ljudje, ki si davčne optimizacije ne morete privoščiti, plačujete višje davke. Če potegnem analogijo, je potemtakem na primer nemoralen tudi tisti, ki gre natočit cenejši bencin v sosednjo Avstrijo, ali pa tisti, ki si rezervira počitnice po tuji in ne domači agenciji?«
Prepričan je, da so pričakovanja, da davčne optimizacije nekoč ne bo več, nerealna. Države bodo vedno tekmovale, katera bo ponudila boljše pogoje. Ne verjame ne v enotno evropsko davčno politiko, ne v skupno davčno osnovo ali skupni sistem obdavčevanja. Velike države imajo namreč povsem drugačne davčne potrebe, kot jih imajo manjše. »Naš davčni sistem bi moral biti veliko bolj enostaven, davčne obremenitve nižje, na sploh bi moralo biti manj administriranja.« Mimogrede, o (pre)normiranosti naše države morda govori tudi podatek, da življenje Slovencev ureja 810 zakonov (dvakrat več kot ob osamosvojitvi) in nekaj manj kot 19.000 podzakonskih aktov, ki so se v času samostojne države več kot podvajseterili.
Davčne oaze niso zločin
Kolegica je te dni zapisala, da je zares bizarno, kako afero relativizirajo tudi strokovnjaki, ki bi sicer lahko pripomogli, da bi iz Slovenije naredili pametno davčno oziroma podjetniško okolje. Med njimi Ivan Simič, nekdanji prvi dacar v državi, češ da z oazami ni nič narobe, ali pa Darko Končan, nekdanji državni sekretar na finančnem ministrstvu, ki opozarja, da posel v davčni oazi pač ni nujno zločin; problem pa seveda nastane, ko so posredi fiktivne pogodbe in slamnata podjetja.
Afera je v svetu že spodbudila pozive k ostrejši regulaciji. Oglasil se je tudi predsednik ZDA Barack Obama, ki je pozval k reformi mednarodnega davčnega sistema, obenem pa priznal, da je izogibanje plačevanju davkov velika težava, a da je pri tem problematično, ker je velik del poslovanja povsem – zakonit. V evropski komisiji po izbruhu afere pozivajo k hitrejšemu oblikovanju evropskega črnega seznama davčnih oaz. Učinkovitih ukrepov pa verjetno ne bo. V igri je pač preveč interesov in denarja. Tega se najverjetneje zaveda tudi Petrovič, ki je na račun davčnih oaz postal medijska zvezda. No, pa tudi nekaj malega zaslužil.
