Kar se je zgodilo. Zakaj na način, da smo vsi zamudili začetek in konec, ker je bila borba napovedana za 3. uro, v resnici pa je je bilo tedaj že skoraj konec, bi bilo prav tako vznemirljivo slišati. Kot da je dovolj to, da smo si kakih dvajset minut kasneje lahko ogledali posnetek. Videti je bilo, kot da se z nekom v Miamiju niso dobro sporazumeli, kar je povsem mogoče povezano z vsoto, za katero se je naš boksar boril. Upati je, da je iztržil toliko, kolikor se je nadejal, da bo. Kajti skupil jo je res grdo. Brutalno. Za konec ubijalski udarec s polno močjo v glavo od zadaj. Morilsko. Pri čemer sodnik že prej ni štel, pa bi lahko.
A morda je Dejan Zavec to celo vedel. Vnaprej. Stavna kvota nanj (sklicujem se zgolj na eno spletno stavnico) je bila 13. Na nasprotnika 1,02. Starostna razlika je bila za Zavca neugodna, saj šteje 39 let, kar v športu pomeni, da gre že proti starosti. Nasprotnik pa je dvaintridesetletnik, ki morda še premore najstniško zalogo energije. Mimogrede, Lara je človek, ki je nekajkrat poskusil pobegniti s Kube, pri čemer so tihotapci v zadnjem poskusu dojeli, da je boksar ter da zanj lahko iztržijo denar z ugrabitvijo. Dvesto tisoč dolarjev odkupnine se je menda izplačalo.
Povrhu vsega je naš boksar deloval drugače, kot smo ga vajeni. Zdi se, kot da se je pod pritiskom mnenja, da je bolj športnik kot pretepač in da na tak način pač težko mentalno konkurira v vrhu, ki ga vendarle krojijo skrajno neizprosni ljudje, odpovedal previdnosti. Ta ga je krasila vse do zdaj, vendar zaradi nje tudi nikdar ni šel do konca. Vse skupaj je pripeljalo do tega, da se je končalo tako, kot se je. A to ni pomembno. Pomembno je zdravje. Dejan Zavec je največji slovenski boksar in zasluži si kakovostno nadaljevanje življenja.
