Motivi, povezani s prestolnico in Bohinjem, se najpogosteje znajdejo v fotografskem objektivu Joca Žnidaršiča, odkar je leta 1998 po upokojitvi reportažno fotografijo dokončno zamenjal za fotomonografije.
Najprej ga je prevzela ljubljanska tržnica, na kateri je prebrodil začetno poupokojitveno obdobje. Namesto na Delo je zavil na tržnico, kjer je vedno srečal kup znanih ljudi, pripravljenih na veselo druženje. Ob tem ni mogel iz svoje kože, pa je sproti še malo fotografiral.
»Ne more fotoreporter, ki je še včeraj cele dneve slikal, kar naenkrat gledati v zrak,« se nasmeje Žnidaršič, ki je v svoji založbi izdal, kot pravi, ljubljansko trilogijo. Po Dobimo se na tržnici je pred novim letom nastala Ljubljana – lepa in prijazna, še pred tem pa je knjigo posvetil Poti spominov in tovarištva, ki je zanj najlepša pot na svetu.
»Koliko ljudi jo uporablja, to je čudovito! Navzameš se pozitivne energije, že če samo opazuješ,« je navdušen fotograf, ki je leta 1981 iz zraka dokumentiral, kako so Ljubljančani okoli mesta sklenili živi obroč, o katerem je poročal celo francoski Le Monde.
65 let povezan s Triglavom
Rojen Šoštanjčan je danes ponosen Ljubljančan, toda že ko je bil otrok, je njegovo srce osvojil Bohinj. »V nižji gimnaziji so me poslali na tabor dopisnikov Pionirskega lista, čeprav nisem vedel, kaj je to dopisnik, niti Pionirski list, kaj šele tabor. Tam sem se dokončno zaljubil v naravo in gore.« Že 40 let, odkar ima vikend ob Bohinjskem jezeru, skuša čim več časa preživeti v tem idiličnem okolju.
Najlepši razgled na Triglav, se pošali, je iz njegovega stranišča v Bohinju. »Za gospe bom enkrat naredil vzvratno ogledalo,« doda v svojem stilu hribolazec, ki se je na to goro povzpel kar tridesetkrat s sto ženskami. Na poti do Planike pa so nastale tudi njegove znane fotografije kotaljenja konja in enega od skrbnikov koče, ko ju je odnesel manjši plaz. Zanje je fotoreporter, ki je skoraj končal študij medicine, prejel nagrado world press photo in do letos je bil edini Slovenec s to nagrado. Prav tako je slavna njegova fotografija, ko je zbral gorske reševalce, da so vzleteli s helikopterjem in na vrhu Triglava ob mraku postavili slovensko zastavo. Prvič brez zvezde in še brez grba.
Deklica s Kozjanskega
Med osamosvojitveno vojno je Joco, ko so vsi bežali v klet, šel pred parlament in čakal. V Iraku pod režimom Sadama Huseina je kljub vsem prepovedim prišel med Kurde. Preden je še kot začetnik fotografiral književnike Bevka, Vidmarja, Gradnika in druge, je zaradi treme prebral njihove knjige. Do upokojitve je obiskal vse zimske olimpijske igre. Pravzaprav po naključju – in zaradi drugačnega pristopa – pa je postal tudi Titov fotograf in je z njim potoval po svetu.
Nikoli ni užival, ko je moral cenjenega predsednika fotografirati v ateljeju. »Za uradne fotografije smo ga fotografirali štiri ure skupaj: v vseh oblekah, z različnimi kravatam, z očali in brez... Mučno in vroče je bilo za vse, zato sem predlagal, da to raje opravimo ob 11. uri, ko je pil viski.« Takrat so nastale sproščene fotografije s cigaro, ki jih je Tito nato pošiljal okoli.
Ko se mora odločiti, katera je njegova najljubša fotografija, izbere zelo posebno: to je fotografija šestletne Francke, zaradi katere je država leta 1971 postala pozorna na pozabljeno Kozjansko. »Njene oči. Obraz. Rutica. In zraven umirajoči oče s steklenico v roki. Ta fotografija je sprožila ogromen odziv Slovencev. Koliko ljudi jo je želelo posvojiti! In zbrali smo toliko denarja, da smo na Kozjansko odpeljali deset kamionov nove opreme za celo Kozjansko.« Čez dvajset let je Francko našel v Beogradu, kamor so jo vzeli sorodniki, ob 30-letnici pa mu je zdaj uspešna lastnica pekarne vrnila obisk.
