Njegov »rajon« je velik, ves Center od Kongresnega trga do tržnice, ob četrtkih pa tudi do železniške postaje. Večino časopisov dobi zjutraj na dom v Prule, druge dvigne sam. Nima jih časa prebirati, pravi, saj jih je treba razdeliti med stranke. Nekatere so že redne in ga predvsem ob četrtkih, ko ima dan pred trafikami na voljo sveže natisnjen tednik Mladina, že z nestrpnostjo pričakujejo. Tudi tisti, ki pri njem redno ne kupujejo, pa ga poznajo po zabavnih, včasih bolj, včasih manj pikrih komentarjih in šalah. Po principu: »Kaj je narobe? Nič. Kaj je narobe? Vse.« Tega rad uporabi v iskrivem pogovoru. Mnenje ima izdelano o marsikateri stvari in ga tudi ne skriva, ga pa rad pomeri v debati, če ima čas, ali vsaj v kakšni sarkastični opazki, če ga nima. Nekaterim je zato pri srcu, drugi se ga izogibajo. Kot je v navadi za mestne posebneže.
Zmedeni in (pre)glasni turisti
»Zdravo, Miha,« je nekajkrat v mimohodu zazvenelo za hrbtom na Starem trgu ob uživanju popoldanske skodelice čaja. To je očitno sogovornikov priljubljen obred, saj ga v čajnici že vsi poznajo. »Kaj se dereta?« sva zaslišala mlado mamo izpod arkad za nama. »Seveda se dereva, če pa odmeva. Sicer se ne bi,« se je v odgovor nasmehnil Miha, se obrnil nazaj in nadaljeval: »Kaj dela Štajerec v Ljubljani? Pa ti veš, da se ti lahko tu v Centru skrijem, pa me ne boš nikoli našel?« Seveda, tega pozna do zadnjega kotička. Obhodi ga vsaj petkrat na teden, že dvajset let. S plastično mapo, polno slovenskega tiska, trenutno s kakšnimi desetimi različnimi izdajami. »Dnevno Ljubljano seveda poznam. Nočne pa ne. Nikoli nisem bil neki nočni ptič, potrebujem spanje. Pa piti ne smem, tako da nimam potrebe,« je pojasnil.
Velikokrat se v središču srečuje s turisti. Rade volje jim pomaga s smerjo, a če sploh znajo vprašati. »Joj, nekateri so tako zmedeni in prestrašeni. Druga skrajnost so Italijani, ki mi gredo na živce, ker se samo derejo. Saj se jaz tudi, ampak ne toliko.« Čeprav je ponosen Ljubljančan, priznava, da občuduje tudi Štajerce, saj »so dejansko lokalpatrioti«, medtem ko v prestolnici ni niti občutka, da bi to moral biti. V zvezi s tem pogreša predvsem malo več ostrine, saj si »nihče ne upa v ksiht županu povedati, kaj dela z njegovo Ljubljano«, ampak se vsi skrivajo po časopisih. Pravi, da bi sam z Zoranom Jankovićem potreboval tri ure. Podpira to, da je uredil kup stvari, ki bi se morale že pred desetimi leti. »Kot ekonomist pa mu malo zamerim, da je mesto zadolženo, a po drugi strani bomo to že odplačali, stvari pa bodo ostale.« Toda do pretiranih obljub je tudi skeptičen: »Na živce mi gre, da se na Magistrat pripelje z avtom. Naj se usede na avtobus in bo dejansko videl, kako mesto funkcionira.«
120 znakov na minuto
Prodajni rezultati nihajo. »Nehal sem se vznemirjati. Če kupijo, kupijo, če ne, pač ne.« Ni pa mu vseeno, kaj se dogaja s slovenskim tiskom, saj je tudi njegov uspeh odvisen od tega, kako so dobri in kako se prodajajo. Pošteno in brez okolišenja tudi za Dnevnik pove, da ne gre več tako dobro v prodajo na ulici. »Kaj je narobe? Nič. Kaj je narobe? Vse.« Meni, da so slovenski časopisi, vsi po vrsti, izgubili predvsem stik z bralci. Dodaja, da niti na spletu ne blestimo, tega redno spremlja. »A glej, ni tako hudo. Ne bomo še tako hitro izginili. Marsikdo še vedno raje v roke vzame papir in povem ti, da tudi mladi berejo, ampak na spletu in izbrane teme. Moraš jih nagovoriti,« je nadaljeval z nasveti.
Pravi, da je to povezano tudi s tem, da mladi novinarji, ki bi zanje pisali, praktično ne pridejo več do zaposlitve. »Ne razumem tega, da je toliko honorarcev. Pa zaposli človeka, da bo lahko v miru delal in načrtoval družino kot normalen državljan. Potem bo tudi boljše pisal in bo dobro za vse.« Tudi sam je ne nazadnje prekarec, dela prek pogodb, delno je plačan tudi po uspešnosti. »Če ne prodam treh, štirih izvodov te revije, sem sam v minusu. E, tako je.« Živcira ga, da je delo tako podcenjeno. Sam je končal ekonomsko šolo, predvsem pa sta mu šla statistika in tipkanje. »Tipkal sem po vsaj 120 znakov na minuto. A kaj, ko je ljudem preveč plačati že evro na stran.
