Še en teden in prestolnico bodo znova zavzeli Bobri. Kdo oziroma kaj je to, po sedmih izvedbah festivala kulturno-umetnostne vzgoje, ki je zaslovel s kakovostnim programom za otroke in brezplačnimi vstopnicami, vedo že skoraj vsi, ne vedo pa, da ga pripravlja precej majhna ekipa. Vodi jo Tadeja Pungerčar, ki se je z Bobri srečala v Slovenskem mladinskem gledališču, zadnji dve leti pa kot glavna bobrovka koordinira dogajanje.
»Ko je festival rasel, je zahteval človeka, ki misli nanj vse leto,« pove Pungerčarjeva. Bobri so letos dosegli vrhunec – skoraj 230 dogodkov in nekaj več kot 17.000 razdeljenih vstopnic. »Marsikateri izmed otrok se bo prvič srečal s kakšno zvrstjo umetnosti, zato imamo še toliko večjo odgovornost, da pripravimo res kakovosten program,« se zaveda samozaposlena kulturnica. Ne moti je, da ima največ dela v času novega leta in v tednu, ko ima rojstni dan, niti ji ni žal vložene energije, saj v projekt res zelo verjame. »Res je lepo delati nekaj lepega za nekoga, zlasti če so to otroci,« prizna.
Nikoli ni prezgodaj za kulturo
Od sociologije jo je precej spontano potegnilo k kulturi za najmlajše. »Otroke imam zelo rada, druži nas igrivost, iskrivost in iskrenost. In če je odraslim pomembno, kakšno glasbo poslušamo, kako vpliva na nas, kako se počutimo, je tako tudi pri otrocih,« se razgovori zgovorna sogovornica. »Verjamem, da se v nas zapiše prav vse. Kot je nekoč nekdo rekel: ljudje smo pravljice, ki smo jih slišali, predstave, ki smo jih v življenju videli, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, ljudje, ki nas obkrožajo, zrak, ki ga dihamo, in hrana, ki jo jemo.« Na doktorskem študiju na ljubljanski filozofski fakulteti se raziskovalno ukvarja z vprašanjem vpliva kulture in umetnosti, predvsem gledališča, na razvoj otroka.
»Za stik s kakovostno kulturo nikoli ni prezgodaj. Tudi na Bobrih imamo vsako leto več dogodkov za otroke v plenicah,« vabi Pungerčarjeva in obenem staršem polaga na srce, naj vedno upoštevajo določeno starostno mejo. Prav tako na Bobrih ugotavljajo, da otroci včasih lepše spremljajo predstave kot starši, ki se ne morejo ločiti od telefonov, ne ploskajo, odidejo predčasno. »Namen festivala je pritegniti občinstvo, ki še ni prestopilo praga kulturnih institucij. Zavedamo se, da so te situacije zanje nove, zato jim skušamo nevsiljivo posredovati smernice, kako lahko pomagajo otrokom, da bo njihova izkušnja še kakovostnejša,« pojasni v upanju, da se jih bo zaradi pozitivne izkušnje čim več srečevalo s kulturo tudi po festivalu. Njen namig za tiste, ki jim ne bo uspelo priti do brezplačnih vstopnic, pa je, naj tudi med letom pokukajo v spletni katalog ali pa si shranijo tiskanega, saj so v njem številni predlogi.
Jutranje meglice in hudomušni škratje
Tadejo navdušujejo različne umetniške zvrsti, a od nekdaj obožuje pravljice. Zaradi vedno večje želje, da bi se tudi sama preizkusila v pripovedovanju, se je pridružila šoli pripovedovanja ljudskih zgodb v Pripovedovalskem varieteju. Od takrat jo je mogoče poslušati na različnih prireditvah za otroke, kjer goji stik z občinstvom. »Zdi se mi, da ko se z eno pravljico dalj časa ukvarjaš, te vsa prevzame. Ko o njej razmišljaš, sanjaš, jo preoblikuješ, se vate naseli neka posebna energija – če imaš možnost to posredovati otrokom, ki so iskreni, nežni in željni zgodb, je to nekaj izjemnega,« slikovito opiše.
Po njenem mnenju je lahko vsaka pravljica vzgojna oziroma lahko vsakdo v njej najde nekaj, kar ga v življenju trenutno spremlja. Predvsem pa ji je pri pravljicah všeč to, da najbolj naravno spodbujajo domišljijo. Zverinice iz Rezije so njena priljubljena pravljica že iz otroštva, vse bolj jo zanimajo pravljice iz severnih dežel, v katerih nastopajo mistična bitja in ki so malo melanholične, njeni najljubši liki pa so hudomušni škratje. Zato so ji zelo blizu tudi gorske oziroma gozdne pravljice. Ob njih se vedno spomni dolgih sprehodov po gozdu v jutranjih meglicah domače vasice Mirna na Dolenjskem, ko so jo pravljični liki pozdravljali z vseh strani.
Tradicijo ohranja, zato se tudi danes zateka v zeleno okolje – v gore – po tišino, odgovore, stik s sabo, na bližnje hribčke pa po dnevno energijo. »Jutra si ne predstavljam več brez teka na Golovec ali Rožnik. To je poleg kulture in prijateljev moje gonilo v življenju,« pove.
