Nič kaj kolesarski dan ni bil, saj je sneg belil ljubljanske ulice, ko smo zavili na Gasilsko cesto in iskali servis koles. Malo težko je najti popravljalnico za ovinkom z majhnim znakom nad vhodom. Predvsem v zimskih mesecih, saj poleti ponavadi vso steno pred njo krasijo kolesa. A zato si je Drago lahko vzel več časa, da se je z nami zapletel v zanimiv pogovor o kolesarski preteklosti in sedanjosti, njegovi ljubezni do koles in dela ter jezi zaradi vedno hujše birokracije, ki ga sili v neprestano prilagajanje njegove obrti.
V štirih desetletjih 14 dni bolniške odsotnosti
»Samo še tega končam in se vam posvetim,« je pogledal izpod kape in nadaljeval filigransko delo, »igračkanje«, kot se je sam izrazil. Že štiri desetletja in pol skrbi za dvokolesni pogon Ljubljančanov. Začel je v legendarni tovarni Rog leta 1971 in se v osemdesetih, ko se je začel njen zaton, lotil lastne obrti – popravljanja koles. Najprej doma na Dolgem mostu, hitro pa si je našel boljši prostor v Šiški. »Do zdaj sem imel le štirinajst dni bolniškega dopusta, če verjameš ali ne. Pa še bi delal do 70. leta. A pri takšnih pogojih, ko moraš zamrzniti pokojnino, in komplikacijah z davčnimi blagajnami, nima več smisla. Že zdaj imam tega vrh glave, a mi na srečo pomaga sin,« je odločno pojasnil.
Ko je odložil delo, nam je razkazal skromno, a pripomočkov, koles in kolesarskih delov polno delavnico. »To je najstarejše kolo v delavnici. Oplovo iz leta 1928,« je pokazal na temno moder okvir, ki je čakal na nadaljnjo obdelavo. »Tukaj v kotu je model iz petdesetih, ki ga predelujem za kolega. Nanj sem montiral tudi motor,« je pokazal na lepega jeklenega konjička. V »zbirki« je pokazal še nekaj italijanskih lepotcev, pa kultni pony express in seveda tudi druge prelestne rogovce, ki jih je nekoč sam izdeloval.
Dobri stari Rog
»To so bili zelo lepi časi, saj je bil Rog v nekdanji Jugoslaviji vodilna tovarna koles. A Rogova kolesa so bila v drugih državah podcenjena, saj si lahko za tukajšnjo ceno v tujini kupil tri kolesa,« se spominja. Delali so v dveh izmenah, bilo pa jih je med 1100 in 1200 s cevarno v Tržiču vred. Cinkali in kromirali so, sestavljali, varili, lakirali, pri tem pa uporabljali široko paleto barv – od navadnih do metalnih.
»Velikokrat smo delali nadure, tudi ponoči, saj je bilo ogromno dela. A temu primerne so bile tudi plače, precej boljše kot danes. Prihajale so redno, delavec je imel svoje pravice, danes pa poglejte, kam smo prišli. Če malo tarnaš, te čaka knjižica, ljudje ne dobivajo plač po nekaj mesecev, vodilni kader pa ostaja nekaznovan,« je razočaran nad trenutno situacijo.
Rog je pokopalo predvsem to, da so se začela uvažati tuja kolesa, pravi. Ker so bila drugačna, tudi gorska z nekaj prestavami in so prihajala iz Avstrije ter Italije, so mnogi presedlali nanje. »Marsikdo se je pohvalil, da ima avstrijsko ali italijansko kolo. Ko smo pogledali podrobneje, pa smo ugotovili, da je kupil Rogovo kolo za tretjino denarja. Mnogi so tudi ostali pri njih in še danes so vozna, medtem ko drugih iz tistega časa skoraj ne najdeš več,« še vedno prisega na domačo kakovost. Takrat so bili ležaji narejeni ročno iz jekla na stružnici in so še danes kot novi, medtem ko zdaj trg preplavlja cenena kitajska roba s pločevinastimi ali celo plastičnimi ležaji, je dodal. »Lak po dveh letih razpada.«
Nekdaj tudi po 30 koles na dan
V najboljših časih je dobival po 20, 30 koles na dan, tudi iz Kamnika in Domžal. Čakalna doba pa je bila celo do dva meseca, da je kolo prišlo na vrsto. »Delal sem vse dni po 12 ur. Težko je bilo z materialom, saj stvari ni bilo mogoče dobiti in si se moral znajti po svoje.« Še od takrat je ohranil navado, da ima zračnice, ventilčke, luči, dinama in pletenice vedno na zalogi, preostalo pa kupuje sproti. Danes je z naročili nekoliko drugače. Če imate srečo, vam lahko še isti dan popravi kolo. Do pred kratkim je tudi še peskal in na novo barval stara kolesa, a ker je izgubil dobrega ličarja, je nehal.
Sicer pa Ljubljana v zadnjih letih znova postaja bolj kolesarska, opaža. »Kolesa se vračajo v mesto, kar je pošteno in pametno. Z avtom je namreč težko. Da dobiš parkirni prostor v centru, moraš imeti srečo.« Tudi Rog se kot del retro sloga vrača med ljudi, zato znova k njemu prihajajo tudi stari dvokolesni znanci.
