Nebojša Matijević si je vzdevek »kralj ljubljanskega podzemlja« prislužil zaradi znamenite fotografije, na kateri s spodnjo polovico telesa stoji v jašku, z zgornjo pa gleda iz njega na cesto. Tako so ga kot enega od modelov in idejnih očetov razstave (Ne)znana Ljubljana, ki so jo pripravili fotografi Branko Čeak, Domen Pal in Jože Maček, predstavili v Cankarjevem domu na odprtju. Vzdevek se ga je od takrat prijel in pravzaprav bi težko našli boljšega. Seveda ni kralj kakšnega kriminalnega podzemlja, ampak kanalizacijskega. S kančkom pretiravanja pravi, da že z zaprtimi očmi lahko potuje po podzemnih rovih in pri tem ve, pod katero ljubljansko cesto stoji. Ob tem pa s svojo kljub 60 letom neusahljivo pozitivnostjo in energijo predstavlja najprepoznavnejši obraz ljubljanskega podjetja Vodovod-Kanalizacija.
V podzemlju smo vsi enaki
Najprej smo se sestali na obvezni kavici, nato pa je rade volje razkazal gromozanski zadrževalni bazen, velik kar okoli 18.000 kubičnih metrov, ki v primeru naraslih voda razbremenjuje glavne kanale, da odplake ne bi odtekle v Ljubljanico. »V podjetju so nam rezervirali pisarno, a to ni zame. Raje grem na teren. Zdaj lahko opraviva pravi pogovor, v podzemlju. Pa tikaj me, v podzemlju smo vsi enaki,« se je nasmehnil in brez oklevanja dobil pritrditev. Ko je delovodja pri vzdrževanju kanalizacijskega sistema z žarom v očeh razlagal, kako deluje ljubljanski kanalizacijski sistem, obsegajoč kar 1150 kilometrov podzemnih rovov, se je njegov glas odbijal od velikanskih stebrov in se k nama vračal z nekajsekundno zamudo.
»Končal sem poklicno šolo za zidarja, delal v gradbenem podjetju in ko sem naredil še tečaj za delovodjo, sem začel iskati službo. Prijavil sem se na razpis VO-KA in upal, da me bodo sprejeli. Nisem imel pojma, v kaj se spuščam. Mislil sem, da bomo kanale zidali, a sem ugotovil, da jih bomo vzdrževali. Na začetku sem se prav bal, kako se bom znašel, a na srečo sem imel krasne mentorje, ki so poznali vsak kotiček pod Ljubljano. Tako lepo so mi jih predstavili, da sem se skoraj zaljubil v to kanalizacijo, za kar pa moraš biti seveda tudi malo posebnež,« se z nasmeškom spominja svojih začetkov.
Nepotešljiva raziskovalna žilica
Takrat je delo potekalo drugače, saj so morali vse opravljati ročno, zdaj pa je sistem v veliki meri že popolnoma avtomatiziran. In danes je mentor, ki pred odhodom v pokoj pripravlja naslednje generacije, on sam. Kot dežurni delovodja se tudi odziva na klice, ko se kaj zalomi. »V teh stikih nastajajo tako komični kot tudi napeti trenutki. Slednji po navadi ob poplavi prostorov, ko so ljudje razumljivo besni. Spomnim se, da je neki ubožec ravno prenovil stanovanje, položil laminat, se pri tem zakreditiral, a še ni vgradil povratne lopute. In malo preden se je hotel vseliti, mu je voda vse poplavila,« je opisal neugodni pripetljaj. Teh je na srečo vedno manj, je pa kar nekaj prijetnih doživetij, ko pomagajo ljudem do izgubljenih ključev v jaških in se jim ti zaradi majhne pozornosti, ki sicer ni del predpisanih delovnih nalog, ne morejo nehati zahvaljevati.
V posel ga je pritegnila raziskovalna žilica, pravi, saj se vsak dan zgodi kaj novega in zanimivega. »Vedno je treba kaj reševati in raziskovati,« pravi. Prek službe, sprva predvsem iz varnostnih razlogov, pa je našel tudi svoj hobi, kakopak povezan s podzemljem. V prostem času je jamar. A ni zgolj podzemni tič, »saj v jamah težko najdeš lepe ženske«, gre tudi v gore in na kolo, vedno oborožen s fotoaparatom in odporom do pretirane naglice. A temini in skrivnostnosti rovov se tudi po odhodu v pokoj ne bo odrekel, ljubezen do njih se seli v naslednje rodove. Tri vnukinje, stare leto, dve in tri, je že odpeljal v Železno jamo v Domžalah in užival ob njihovem navdušenju.
