Pravzaprav gre za simptom. Slovenski. Kdo ima daljšega. Kdo je pomembnejši. Kdo je tu car. Kdo si zasluži medaljo. Skratka, ponovitev matrice, ki jo v politiki spremljamo od osamosvojitve naprej. Permanentna užaljenost ene politične opcije in enega politika. Obkladanje nasprotnika z vsemi mogočimi pridevniki. Razkrivanje tistega, kar bi moralo ostati v zakulisju. Če se že kaj dogovarjamo, kupčkamo, sklepamo nenačelne dogovore in sprejemamo v polju, kjer je politika kurba, pričakujemo, da to ostane za zaprtimi vrati. V prostituciji, v kurbariji velja osnovno pravilo, da to ostane za zaprtimi vrati. Diskretnost zajamčena. Pri nas pa celo partnerji v koaliciji takoj nesejo vse na čistino. Najraje kar pred kamere. In potem kažejo na druge, s katerimi skupaj tvorijo ekipo. Zraven pa se delajo nedolžne borce za svetle ideale, čeprav so še pred nekaj minutami sedeli za isto konspirativno mizo in krojili usodo Slovenije.
Zlatko je sicer povedal, da se stvari iz garderobe ne nosijo na plano, ampak čar je ravno v tem. Da se vidi in sliši skrito. Logično, da se to zgodi takrat, ko je eden užaljen. Ko eden reče, dovolj je bilo. Pa četudi gre za banalne kletvice, pošiljanje nekoga nekam, j.....e matere in omenjanje vera ali nacionalnosti. Tu je osnovni problem. Problem sprejemanja. Zakaj se nekomu odpre kufer, če mu drugi j..e mamo. Saj vendar ve, da ne misli resno. Lahko gre le za provokacijo, šalo, absurdno izjavo. Pa saj mu kaj takega ne more pasti na pamet. Pa četudi bi mu, kaj je v tem tako groznega? Morda gre celo za priznanje, da ima super mamo. Seksi, poželenja vredno, skratka, privlačno bejbo. Kaj je tako travmatičnega v izjavi, da si moj frend želi spati z mojo mamo? Tu bi psihologi in psihoanalitiki našli prave odgovore in razlage. Ali pa tudi ne. Saj še zdaj ne vem njihovega odgovora, zakaj se nekateri starši pred otroki zaklepajo v kopalnice in se v spalnicah delajo, kot da seks ne obstaja. Oziroma se dol dajejo v ilegali.
Enako velja za vero ali nacionalnost. Kaj pa je tako nedopustljivega in strašljivega v izjavi, če mi nekdo blati državo? V redu, ji stopim v bran, ne bom pa ga takoj nazaj z debelo berto. Saj vem, da je država takšna, kakršno vidim sam.
Problem, prenesen iz politike, je torej preprost: vsi jemljejo vse preveč zares. Preveč dobesedno. Jasno, da mora biti vsak odgovoren za svoje izjave. Ampak ali je res treba skočiti na vsako izjavo, ki jo kdo izreče v jezi, stiski ali posebnem stanju? V tej luči grem lahko tudi v bran večno užaljenemu politiku, ki takšne nesprejemljivosti stresa kot po tekočem traku.
Ne morem pa mu iti v bran takrat, ko taisti politik verižno izrablja vsako potezo nasprotnika za ustvarjanje kaosa. Interpelacije, referendumi, izredne seje, komisije in protesti. Ponedeljkov protest pred ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve je bil bizarna farsa. Dvesto gorečnežev zahteva odstop ministrice. Zato ker se ne strinjajo, da je eden od centrov za socialno delo nekaj odločil. In vse kamere letijo na prizorišče, se javljajo v živo in predvajajo izjave v slogu, sicer nisem s Koroškega, sicer ne vem, za kaj gre, ampak se ne strinjam, da nam jemljejo otroke. Še manj mi je jasno, zakaj morajo tam vihrati slovenske zastave. Kot razpoznavni znak, da se prepoznajo tisti vztrajni izpred sodišča, oni nakurjeni s trga republike in ti prizadeti, ki branijo pač nekaj. Oziroma se ne strinjajo pač z nečim.
Jasno, da gre za reprodukcijo slik. Istih scenografskih teatrov. Na katere padajo kamere. Odgovornost televizij tu ni zanemarljiva. Brez njih zgodbe s Koroškega ne bi bilo. Ko so nam kazale objokane stare starše, so nas prepričevale, da nam kažejo resnico. Glejte, kaj nam dela država. Birokracija. Eni brezzvezni uradniki.
Tudi tu se je ponovila zgodba iz garderobe. Nekaj, kar bi moralo ostati umaknjeno od objektivov kamer, da bi bil dogovor, dialog, kompromis oziroma razmislek sploh mogoč, se je preselilo v prve minute informativnih oddaj. Ko se nekaj preseli pred kamere, je to znak, da racionalna rešitev ni več mogoča. Zajame nas emocionalni trans. Navijaštvo. In na žalost tudi sovraštvo.
Zlatko Zahović ni moj heroj. Niti moj sovražnik ali žrtev ne. Ostal bo kot pričevalec časa, nekega trenutka, ko se je pozabilo, da vsako nestrinjanje, vsak izpad, vsako nenadzorovano dejanje še niso znanilci konca sveta. In žalostna ugotovitev, da satira, smeh in šala niso več dobrodošli…
