Dopušča se torej možnost, da se televizijo dela zastonj. Nacionalka resda na trenutke deluje tako. Da tam pač delajo program tisti, ki to razumejo kot nagrado in privilegij. Povsem amatersko. Kar je v skladu s splošnim slovenskim kulturnim konceptom in strategijo: pomembna je ljubiteljska kulturna produkcija. Zato bi lahko imele vse oddaje na nacionalki skupno ime: Malo po domače.
Edina televizija v službi resnice, Nova24TV, prav tako dokazuje, da je možno televizijo delati brez denarja. Tam ne le ljubiteljsko, ampak angažirano. Angažma vseh je jasen: razkrinkati bando, ki nas je pripeljala v situacijo, da je z državo v temelju nekaj narobe, oziroma prosto po največjem analitiku vsakdana Boštjanu M. Turku: »Mi se lahko še čudimo, da ni slabše.«
Ja, v tem je ves trik. Lahko bi bilo še slabše. Posebej če vzamemo napore nove televizije zares: razbiti, odkriti, uničiti in razformirati dva temeljna bloka v Sloveniji. To sta sodstvo in mediji. Po njihovem v rokah vse držijo udbomafijsko-komunajzersko-levičarske hobotnice. Vprašanje je le, ali se to lahko naredi na ljubiteljski način. Da v oddajah gostujejo šefi novega projekta, ki so se odpovedali plačam, nagradam in honorarjem. Najverjetneje se tudi ustvarjalci medija na račun resnice za zdaj zadovoljujejo z dobrimi občutki in ne le dobrimi honorarji. Imajo pa le en problem. Skoraj nihče jih ne gleda. Gledalci, tako željni prave resnice, jih bojkotirajo. Mogoče je, da je to le tragedija zapeljanega naroda, ki še ni spregledal. Skladno s sloganom »Več kot nas je, prej bomo na cilju« se lahko tolažimo z upanjem, da bo šel trend gledanosti le še navzgor.
Je pa Aleš Primc hitro postavil diagnozo stanja: »Nova24TV bi gledalo več ljudi, če bi gledalci znali nastaviti program v kabelskem omrežju.«
Primc je sicer s to izjavo več povedal o sebi kot o gledalcih, ampak vseeno nas mora tole malo zaskrbeti. Prvič, gledalci so v bistvu leni. Ne ljubi se jim iskati novega programa na kabelskih omrežjih. Hitro vržejo puško v koruzo in se prepuščajo lažem nacionalke, Popa in Planeta. Drugič, gledalci so bebci. Idioti, ki ne zanjo poiskati programa. Nesposobneži, ki ne obvladajo niti daljinca. In ti naj zjeb... sodstvo in medije. Res klavrna podoba gledalcev v očeh nekoga, ki je bodoči odrešitelj zapeljanih.
Zato ne čudi, da se ti absolutno nesposobni gledalci prepuščajo čarom, bombončkom in svetlečim okraskom, ki jih servirajo komercialne postaje. Malo sanj, malo resničnosti, malo proste zabave, malo kuhanja, in gre revolucija v maloro. Še huje postane vse skupaj ob dejstvu, da jih ti programi fopajo z ustaljenimi predsodki in stereotipi o ženskah, moških, odnosih v družini in odnosih v družbi. Nič se ne more spremeniti. Briljantna serija Ena žlahtna štorija je ogrlica stereotipnih biserov. Že nekaj nadaljevanj je centralna figura užaljeni moški, ki je pri svoji bejbi našel vibrator. Adijo moški ponos, adijo mačizem, adijo patriarhat. Bejba si lahko pomaga sama. Neka druga pa si pomaga z nekim tujcem, polnim keša. Groza in strah. Slovenstvo bo propadlo zaradi izrojenosti preračunljivih bejb. In potem za češnjo na torti poskrbi še zlagani fajmošter v podobi izjemnega Petra Musevskega. Peter je klošar, ki izkoristi priliko za pitje, kajenje in ogovarjanje bejb. Pokvarjeno do amena. Ustvarjalci pa nas hočejo prepričati, da sta zlagani fajmošter in odkrita prodajalka ljubezni, alias prostitutka, najbolj kul lika. Ni čudno, da se je Janezu Janši zameglilo pred očmi, če mu medijski blok nastavlja takšno sliko slovenske realnosti. Prostitutka je pozitivni lik. Halo?
Še več, pozitivni lik postane celo napol zadrogirani in pijani Neslovenec Davor Janjić, ki v telenoveli Da, draga, da, dragi igra prodajalca avtomobilov. Prodajalka ljubezni in prodajalec avtomobilov? Je tu sploh kakšna razlika? Oba zapeljujeta z lažnimi obljubami. Sta za denar pripravljena narediti vse.
Na srečo je v stereotipih tudi kaj pozitivnega. Na primer v napovedih, ki jih voditelji informativnih oddaj napol histerično, napol užaljeno in napol hujskaško mečejo gledalcem v obraz. Recimo Gregor Trebušak. V napovedi, da je v zdravstvenem sistemu ogromno razpisov, je ključna naslednja misel: »Vsi se borijo, da bodo greli udobne stolčke.« Jes. To je to. Nikogar ne zanimajo izzivi, spremembe, napredek, ampak le gretje udobnih stolčkov. O. K., ne vem sicer, ali so vsi stolčki udobni, ampak poanta je jasna: nihče nič ne dela. Bubregi v loju. In potem od takih pričakujte, da bodo v roke vzeli daljinec in iskali nov program najbolj resnične televizije. Najverjetneje bi, če bi jih kdo dobro plačal.
Skratka, strategija je jasna: na vse domove poslati vztrajnike, ki bodo namontirali nov program lenim in butastim gledalcem. Torej nekakšne serviserje.
