Ponedeljkov tvit ni nič posebnega. Dve novinarki obtožiti prostitucije je še ena domislica. Po eni strani odraz nemoči, po drugi stalna želja po provokaciji.
V bistvu Janša s svojimi tviti doseže nekaj, kar sploh ni njegov namen. Tviti so namenjeni njegovim občudovalcem. Njegovim privržencem. Njegovi vojski. Sledilci si lahko rečejo nekaj v slogu, evo ga, naš Janez je spet pogruntal eno žlahtno oznako, naš bojevnik se je spet spravil na našega sovražnika, naš idol je še vedno v formi. V trenutku, ko skočijo pokonci užaljeni, šokirani in prizadeti ostali, pa tvit dobi status resničnega političnega diskurza. Hop po njem, hop po njegovi retoriki in hop po Janezovi osebnosti.
Noro je, da se še sploh ukvarjamo z Janezovimi nesramnostmi. Če bi ga pustili pri miru in vsi skupaj rekli, ok, naj se izživlja, naj se repenči, naj stresa obsodbe, mi pa bomo tiho, bi vse skupaj ostalo v domeni polja čiste neumnosti. Psi lajajo, karavana gre naprej. Konec koncev ima Janez vso pravico, da nacionalko poimenuje z javno hišo. Nacionalka je javna ustanova. Nacionalka je naša, torej za razliko od komercialnih postaj, financirana od nas. Mi plačujemo, da nekaj da od sebe. Brez problema se to lahko razume kot prostitucija. Javnost me plačuje, da pripravljam program.
Da se v Janezovi glavi ta javna hiša ves čas prikazuje kot institucija, ki jo iz ozadja vodijo zvodniki, v tem primeru kar zvodnik Milan Kučan, ni nič novega. Lahko mu je ta javna hiša še tako jedla z roke, lahko so tam na vodilnih mestih bili vsi njegovi feni, lahko so vsi v javni hiši simpatizirali z njim, on še vedno ni bil zadovoljen. Namreč, javni hiši je treba nonstop nabijati občutek krivde. Da delajo nekaj narobe. Da niso na pravi liniji. Da bodo ves čas okrcani. Janša to počne od famoznega labodjega speva naprej. Javno hišo drži na distanci kot stalno talko. Konec koncev tam ne bo nihče vreden njegove ljubezni. V javni hiši se pač dogaja ekonomija. Nič emocij. Samo prodaja telesa, torej programa.
In tu so v preteklosti v javni hiši naredili glavno napako. Zaželeli so si Janezove ljubezni. Hoteli so nekaj več kot le meseno prodajanje.
Zato so tudi odzivi vodstva hiše vedno ne le mlačni, ampak vsebujejo tudi občutek krivde. Nekaj blebetajo o standardih, celo naš ombudsman Lado Ambrožič zahteva opravičevanje za kakšno opazko na račun užaljenega, vrhovna šefica Ljerka Bizilj pa je po pravilu tiho. Njo še vedno bremeni spodrsljaj, ko je v pogovoru z Janšo dejala, da se noče več ukvarjati z njim. Če je kriv, naj gre v zapor. Krivdo pa vodstvo skuša oprati tako, da koga, s katerim užaljeni ni zadovoljen, odpusti. Saj veste, honorarci bremenijo javno hišo. Ne morejo biti del nje. Se ne znajo prodajati.
Ta teden pa je šla nacionalka še korak naprej. V Odmeve ni poslala kakšnega svojega urednika ali urednice, ampak kar šefa programskega sveta Mitjo Štularja. Njegov nastop je dosegel vrh oziroma dno. Namesto da bi obsodil Janšev tvit, napad na hišo, napad na novinarke, je Mitja govoril o kontekstu. O napakah novinarjev. O tem, da ga novinarji biksajo in sprožajo reakcije. Da je treba užaljenega razumeti. V slogu Branka Grimsa, da je bil njegov šef še spodobno mil. Skratka, Štular je hotel šefu dokazati, da ni le figov list, ampak pravi šef javne hiše. V spodobni javni hiši bi Štularja pospremili ven in mu ne bi več dovolili, da prestopi njen prag. Imeti za šefa programskega sveta nekoga, ki se ves čas odreka svoji ekipi, ki ves čas išče napake v svoji ekipi in skoči v bran vsakemu, ki od zunaj napada njegovo ekipo, ni le nehigienično, je škodljivo. Je razlog, da ga v javni hiši vsi zasovražijo. Nič ljubezni. Si predstavljate, da bi prvi dan po terorističnem napadu v Bruslju taisti Mitja prišel v studio in ne bi obsodil akta. Da bi rekel, da moramo videti širši kontekst.
Janez ne potrebuje širšega konteksta. Za njega ga izumljajo tisti, ki nosijo krivdo. Ali pa neuslišano ljubezen.
Je pa bila uslišana ljubezen vseh, ki so zasedli Planico. Tam so prav vsi morali imeti občutek, da jih ima rad. Da tudi on vidi, kako ga imamo vsi radi. Smučke dol pred Prevcem, ki je željo po ljubezni uslišal vsem nam. Na eni strani z nastopi na velikanki, na drugi strani s svojimi izjavami. Za najbolj emocionalen trenutek iz cele sezone pa je označil iztek skakalnice po njegovem zadnjem zmagovitem skoku. je bil oblečen v orla, kolegi iz reprezentance so ga zalili s šampanjcem, v roke je dobil dilce z zlatim okovjem in avditorij je spontano zapel slovensko himno. Najbolj ekstatičen trenutek. Nekaj za zgodovino. Problem je bil le komentator , ki je kar govoril in govoril. Zamudil je priložnost, da bi bil tiho. Zato naj včasih tudi odgovorni v javni hiši molčijo. Bolje kot da blamirajo sebe in institucijo.
