Spremenile so se v banalne voajerje. Panamski dokumenti so bili točno to. Razlog za iskanje konkretnih imen. Kdo so tisti, ki so optimizirali svoje zaslužene ali nezaslužene prihodke? Katera žmohtna imena so se znašla na seznamu? V bistvu je bila to detektivka, kjer se mora odkriti sovražnike državnega proračuna. Skratka tiste, ki ne marajo Slovenije. Tiste, ki jih boli vse na telesu za to domovino in jih zanima le lastna domovina transakcijskih računov. Tiste, ki bežijo iz lastne domovine in so se prodali davčnooaznemu satanu.

Janez Janša je kompleten govor na veličastnem zborovanju za obrambo Slovenije pred tednom dni namenil prav temu. Jasno, ne panamskim dokumentom, ker jih še ni bilo, temveč tistim, ki bežijo iz Slovenije. Zaradi lastne eksistence. Skratka, slovenskim ekonomskim migrantom. Po njegovem gre za načrtno delo premaganih struktur, ajde, udbomafije, ki ne mara Slovenije. Po njegovem imajo eni Slovenijo radi, drugi pa imajo raje minuto dobrega filma kot lastno domovino. Ta teza je presenetljiva. Pri nas živi cela armada državljanov, ki bi za minute dobrega filma prodali domovino. Ne vem sicer, kaj je v tej minuti tako dobrega, ampak očitno gre za namig, da ljudje raje kupujejo fikcijo, potvorjeno realnost, sanje, kot realnost samo.

Sicer pa je bil Janša spet briljanten govornik. V dvajsetih minutah dovolj jezen, vidno zaskrbljen, s prepoznavno rdečo nitjo in jasno strukturo. Za v učbenike. Nekaj za Tonyja Blaira. Ali pa Donalda Trumpa. Na koncu so krivci razgaljeni. Stare strukture, sodstvo in mediji. Torej tisti, ki so na dan privlekli panamske dokumente. Logično ali ne, zagotovo tudi pri dokumentih ni vse čisto. Zarotniki pa bodo v kratkem razkrinkani.

Na ravni logike obstaja še en problem. Janša, ki ljubi Slovenijo, ki bi dal vse za domovino, ki je pripravljen z golimi rokami premagati vse nasprotnike ljubljene države, to isto domovino obsoja veleizdaje. In to v primeru beguncev. Slovenija je odpovedala. Slovenija je izdala Evropo. Navsezadnje je Slovenija kriva, da so se zgodili teroristični napadi po Evropi.

Podoben problem ima tudi predsednik države Borut Pahor. V Planici najbolj vneto vihti slovensko zastavo, čez nekaj dni pa vsemu svetu sporoči, da je slovenska vojska čisti poden. Da ni bila še nikoli v tako slabem stanju. Pahor se obnaša kot petorazredni trener moštva, ki nasprotniku sporoča, da je njegova ekipa zanič, da so vsi psihično na psu in da se bodo predali takoj, ko bodo stekli na igrišče. Pahor izobesi belo zastavo, še preden se tekma sploh začne. Logično pričakujemo, da bo na naslednji športni prireditvi predsednik države vihtel namesto trobojnice čisto navadno belo rjuho. Skladno z obubožano vojsko.

Minuta dobrega filma, ki je zamenjala ljubezen do domovine, pa se lahko razume tudi kot minuta medijskega zavajanja. Prosto po opoziciji so vsi mediji rdeči, vsi mediji lažejo in zavajajo, vsi mediji se prodajajo, vsi novinarji in uredniki pa prostituirajo. Te prodane duše se požvižgajo na resnico. Služijo satanu in tistim, ki jih dobro plačajo. Ko je na shodu v obrambo domovine Janša citiral besede tretjega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona, »če ljudje ne poznajo resnice, demokracija ne more delovati«, je zadel v polno. Vsi takoj podpišemo citat. Vsi takoj skočimo v bran Janši, da ima prav. Brez resnice nam živeti ni.

Imamo le dva problema. Prvi je medij, ki je v službi resnice. Gre za Nova24TV. Če je tisto, kar tam gledamo, zavezanost resnici, potem je z resnico nekaj hudo narobe. Po enomesečnem gledanju te resnice nam skušajo vojaki v službi resnice sporočiti naslednje: resnica je tendenciozna, hujskaška in sovražna. Okej, lahko, da je to res. Pač resnica ni tisto, kar mnogi mislimo, da je.

Drugi problem pa je sam šef opozicije. Dolžan nam je celo kopico pojasnil o resnici. Na primer resnico o preprodaji orožja. Kaj je z resnico o rabotah v Mercatorju, Delu, Luki Koper, Intereuropi, Hitu in še kje. O resnici v primeru njegovih gotovinskih transakcij. O resnici njegovih nepremičninskih rabot. O resnici v zadevi Patria. O resnici, zakaj stranko zapuščajo njeni pomembni člani.

Fino bi bilo, da bi na naslednjem shodu Janez vsem zbranim skladno z besedami »odpreti se morajo vrata resnici« odprl lastne zgodbe. Fino bi bilo slišati, da preprodaje sploh ni bilo, da se v gospodarstvo ni nikoli mešal, da z gotovino ni posloval, da je za Patrio izvedel iz medijev in da odhajajo stran le tisti, ki niso več zavezani resnici.

Služenje resnici namreč ni popoldanska obrt. Je tlaka. Je predanost in neprestani boj. Je včasih tudi priznanje, da se motimo. In včasih tudi spoštovanje drugih.