Nihče si ne upa na vrh, je tisti večer potožil ženi, ali pa je zapisal v svoj dnevnik. Vsem je udobneje v moji veliki senci, tik pod vrhom, od koder seže lep razgled na manjšo od dveh polovic Slovenije, ni pa viharno in te ne more odpihniti.
Ampak na neki čuden način jih je razumel, te svoje pajdaše, ki so kot postrojeni stali z ramo ob rami, varni za njegovimi povešenimi rameni. Saj tudi sam ni hotel biti, kdor je bil. Morda nekoč, še na začetku, v tistih romantičnih, malce naivnih časih poosamosvojitvene demokracije, ko je bil tudi on lahko le politik, le osamosvojitelj, le človek. A kje so zdaj tisti časi, si je rekel in za hip ga je prevzela nostalgična otožnost in videl je pred seboj Pučnika in Drnovška in Bavčarja in Hasana Čengića…
V tistem ga je nekaj predramilo in vrnilo v današnje čase, k iskanju prestolonaslednika, s čimer se je sam ukvarjal že leta, a se mu je zdelo, da v vsem tem času ni prišel nikamor. Prestol, ki ga je zasedal, je bil verjetno edini, ki se ga v državi, v kateri vsaka rit hoče svoj stolček ali dva, nihče ni trudil zasesti. V državi, kjer so se ljudje cefrali za mesta podsekretarjev lovskih društev, ni bilo nikogar, ki bi hotel postati veliki vodja desnice.
Zavedal se je, da v javnosti krožijo govorice, da se ga vsi potencialni prestolonasledniki preveč bojijo, da bi ga poskušali izriniti. A temu na njegovo žalost še zdaleč ni bilo tako. Njegovih potencialnih prestolonaslednikov namreč preprosto ni. Še onih prestrašenih ne, kaj šele pogumnih. Le trop domoljubčkov, rojenih za stranske vloge in za majhne odre, za prazno ropotanje in nagajivo žgečkanje levice po njenih preobčutljivih podplatih. Z njimi bi se do smrti lahko igral desnih komunistov in levega fašizma, a te igrice se je že davno tega naveličal. Hotel je zgolj in samo oblast, ki pa je ni mogel več imeti. Tega se je tudi sam zavedal, čeprav bi prej priznal, da spi v trenirki in opankah, kakor prikimal njim, ki so ga odpisali. Zato je potreboval naslednika, ki pa ga v tej državi še ni srečal.
Na smeh mu je šlo vsakič, ko je po kuloarjih zakrožilo novo ime kakšnega Kosobrinčka, ki naj bi postal Bedanec. Zdelo se mu je, da so na njegovo mesto postavili že skoraj vsakega desničarja, za katerega so mislili, da zna dokončati stavek, napisati kolumno ali vsaj tvitniti brez njegove pomoči. Čeprav so praviloma govorili o takšnih, ki brez njega niso zmogli niti na stranišče. Na čelo desnice so postavljali ljudi, ki jim on ne bi zaupal niti uredniškega položaja na Nova24TV. Ti reveži so bili točno to, kar so si njegovi nasprotniki želeli videti na njegovem mestu. A še Milan bi se potrudil izbrati koga, ki bi bil vsaj na videz primeren. Pa saj ne gre za otroke, ampak za državo! Za Slovenijo! je kričal v mislih.
Vsakič znova so ga razjezili, a se je hitro pomiril. Moral jih je razumeti. Panika jih je grabila. Ko je pristal v zaporu, so se ustrašili, da ga ne bo več ven, in morali so tudi sami razmišljati o življenju po njegovi politični smrti. In kadar so oni razmišljali, se je on jezil. S časom se je z njihovimi mislimi sprijaznil, a so ga še vedno znali spraviti ob pamet. Če bi bil normalen, bi znorel, je takrat govoril.
Seveda se je šalil, a v vsaki šali je zrno resnice. In res, kdo normalen bi hotel igrati njegovo vlogo? Biti vsak teden na naslovnici Mladine? Tedensko omenjen v vsaj šestih Dnevnikovih kolumnah? Z vsakim drugim tvitom končati na Odmevih, od časa do časa pa še na sodišču? Kdo normalen bi si želel biti človek, s katerim so slovenski mediji dobesedno obsedeni in bi o njem pisali, četudi bi govoril le še o vremenu in nogometu?
V tem je bil njegov problem. Nihče razen njega ni bil dovolj nor, da bi zasedel njegovo mesto. Nekaj jih je bilo, ki so bili videti povsem primerno zmešani, a videz včasih vara. Njega sicer ne, on jih je predobro poznal in je vedel, da so samo malo tumpasti.
Ne, nikogar ni bilo. Kakorkoli je obračal, se je vračal k sebi. Le on. Do smrti in še naprej. Tako je to. Na koncu se pač moraš spraviti s svojo usodo. Oziroma se mora s tvojo usodo spraviti Slovenija.
