A sem se gospe le nasmehnil. Kdo pa jo podpira, razen vas, Nemcev, sem si mislil. Nisem ji želel pojasnjevati, da smo na Balkanu vzgojeni tako, da moramo državi, v kateri živimo, ne glede na to, kako zelo je naša, ves čas gledati pod prste. Porogljiv odnos do lastne države je naš način, da nekako shajamo z njo. Vsaj dokler ne začne razpadati.
Dvomim, da bi me razumela. Najbrž bi me vprašala, ali jo imam sploh rad, svojo državo. In ko bi ji odgovoril, da jo imam, bi me razumela še manj. Če pa bi ji priznal, da sem v resnici domoljub, bi najbrž mislila, da jo zajebavam. Ti prekleti Balkanci, bi si verjetno mislila, nič jim ni sveto, ne lastna država ne nemška literarna kritika, iz vsega se delajo norca. Zato sem molčal in preusmeril pogovor drugam. Gospa je bila namreč očitno iz drugačnega testa kot običajni izpraševalci o stanju duha na južni strani Alp.
Ti praviloma že vnaprej pričakujejo, da pridemo polni cinizma in stresamo pikre duhovitosti na račun balkanskega teatra absurda. Pričakujejo, da smo opozicija vsemu in vsakomur in da ne pripadamo svetu, iz katerega prihajamo. Njim bi se zato zdelo čudno, če bi politiko svoje države podpiral. Pomislili bi, da sem izgubil Balkanca v sebi. In najbrž bi hitro izgubili zanimanje zame.
Zato sem vprašanje literarne kritičarke za nazaj razumel kot kompliment. Zdi se mi, da se tako Nemci čudijo francoskim ali ameriškim pisateljem in potem pred njihovimi imeni dodajo besedo kontroverzen. Vzhodnoevropski, afriški ali azijski avtorji pa so, nasprotno, kontroverzni, kadar politiko svoje države podpirajo. Kitajski pisatelj Mo Yan si tako po mnenju mnogih ni zaslužil svoje Nobelove nagrade za književnost, ker ni dovolj odkrito nasprotoval kitajskim oblastem, medtem ko nikogar ni zanimal odnos francoskega nobelovca Patricka Modiana do francoske politike v Afriki.
Tako pač je in pogosto me pred kakšnim nastopom ali intervjujem zgrabi, da bi iz inata zavrnil ponujeno vlogo oporečnika in na presenečenje vseh začel peti hvalospeve slovenski zunanji politiki. A na žalost ne znam biti neiskren oziroma sem preveč prijazen, da bi ljudi načrtno vlekel za nos. Pa tudi slovenska zunanja politika mi nič kaj ne pomaga.
Tako običajno tujcem povem, kar si pač mislim o Sloveniji in o slovenski politiki. Povem jim, da smo Mira Cerarja izvolili za predsednika vlade le zato, ker se nam je zdel neškodljiv, in da smo zdaj šokirani nad količino škode, ki mu jo je s svojimi enako neškodljivimi sodelavci uspelo povzročiti. Povem jim, da ima Slovenija le to srečo, da je vodja skrajne desnice skrajno butast in da počne vse, da mu ne bi bilo treba vladati z ustavno večino. Povem jim, da beguncem na smrt zamerimo, ker ne vidijo razlike med nami in drugimi južnimi Slovani, to, da so Slovenija, Hrvaška, Srbija in Makedonija zanje le štiri postajališča ob cesti za Nemčijo. Povem jim, da Slovenija ni ne Šenčur ne Ljubljana, da pravzaprav še sami ne vemo, kdo in kaj smo, da to še vedno ugotavljamo. Povabim jih, naj pridejo v Slovenijo, saj je pri nas lepo in so ljudje prijazni.
Potem se vrnem domov poln dvomov. Ali bi moral govoriti drugače, se sprašujem. Bi moral podpirati politiko svoje države? Biti bolj spoštljiv do njenih najvišjih predstavnikov? Manj ciničen in porogljiv? Bi moral več govoriti o Petru Prevcu in manj o bodeči žici in Šenčurju? Ker kaj za vraga mi je treba kogarkoli tolažiti s problemi svoje države.
Saj to počnemo, a ne? Ljudem, ki globoko v sebi obupavajo nad svojimi državami, pojasnimo, kako hudo je pri nas, in potem je njim malo lažje. Kot je nam malo lažje, ko nam, recimo, kak bosanski pisatelj pripoveduje o Bosni in Hercegovini. Smejimo se njegovim domislicam in anekdotam in si rečemo, da naša država v primerjavi s tistim dol odlično deluje. S tistim dol rečemo, ker po nastopu bosanskega pisatelja Bosni in Hercegovini težko rečemo država.
Ko se spomnim tega, začutim nelagodje. Ali ljudje tam gori po nastopu slovenskega pisatelja tudi Sloveniji rečejo tisto dol namesto država, se vprašam. Ali tudi mi, ki nas država pošilja v svet, da bi promovirali njeno kulturo, na koncu smešimo to isto državo le zato, da bi s tem zabavali svoje maloštevilno občinstvo, da bi se povzdignili nad lastno okolje?
Na koncu se seveda potolažim z mislijo, da je kritičnost dokaz ljubezni, dokaz tega, da ti ni vseeno. Dokler vpijem nate, je vse v redu, pomeni, da še nisem obupal na tabo, je govoril moj košarkarski trener. In jaz še nisem obupal nad Slovenijo, čeprav se mi kakšen dan zdi, da bi že zdavnaj moral.
Težko je biti domoljub. Še težje je biti iskren domoljub. Ker je težko molčati o bodečih žicah in Šenčurjih tudi takrat, ko bi rad govoril o Petru Prevcu.
