Poleg tega je bilo treba evropska naravna bogastva v Aziji in Afriki pravičneje prerazdeliti. Ureditev sveta, kakršno nam je zapustilo devetnajsto stoletje, ni bila več vzdržna in svet je bilo nujno treba na novo narisati, sodobni ljudje so potrebovali sodobnejše črte. Politična logika nas že od nekdaj uči, da je treba svet vsakih nekaj desetletij začrtati na novo, saj črte, ki jih vladarji vlečejo po zemljevidih, hitro zastarevajo in razen redkih izjem jih je treba neprestano popravljati.
In potem je bil tu še Gavrilo Princip in njegova Mlada Bosna. Kdo drug kot Srbi. Umor prestolonaslednika je dejanje, ki večkratno presega zmožnosti cesarjevega odpuščanja in edino logično je bilo, da je Franc Jožef namesto dneva žalovanja napovedal vojno. Pravzaprav sploh ni bilo važno, komu jo je napovedal, važno je bilo, da se je vojna, ki so jo vsi pričakovali in ki je bila edino logično nadaljevanje veliko predolgega, nevzdržnega in skrajno krivičnega miru, naposled lahko pričela. Važno je bilo, da je zgodovina sledila logiki stvari.
Ko je konec dvajsetega stoletja razpadala Jugoslavija, je bilo to še mnogo bolj logično in tudi takrat so razpad nesrečne multinacionalne države mnogi nestrpno pričakovali in se mu neskrivaje nadejali. Prebujeni narodi jugoslovanske federacije, Slovenci, Hrvati, Srbi, niso mogli več prenašati zatiranja svojih nacionalnih interesov. Drug drugemu so porogljivo žugali in se medsebojno obtoževali nadvlade, Josipa Broza pa niti ni bilo več, da bi lahko opazoval trohnenje svojega socialističnega in neuvrščenega imperija.
Poleg tega je bila država v globoki ekonomski krizi, njen dolg je bil nevzdržen, med bogatim severom in revnim jugom pa je zevala nepremostljiva razlika. Severnjaki so bili naveličani odmetavanja svojega denarja v južne jame brez dna, na jugu pa so z zavidanjem in prezirom zrli v bogate severnjake, prepričani, da bogatijo na njihov račun. Logično je bilo, da so vsi skupaj uvideli, da nima smisla vztrajati v nečem tako zavoženem, kot je bila jugoslovanska država, in da preživeta ideja bratstva in enotnosti le sili skupaj živeti ljudi, ki nočejo živeti skupaj. Počasi je vsem postalo jasno, da so Jugoslovanom nujno potrebne nove črte.
In potem je bil tu še Slobodan Milošević in njegove velikosrbske ideje. Črte, ki so jih zanj risali največji srbskih akademiki, so bile tako nelogične, da je bilo edino logično zbežati čim dlje stran od njih, kakor je bilo tudi logično, da se je na vročekrvnem Balkanu, po predolgem, nevzdržnem in skrajno krivičnem miru, nekaterim prav prileglo malo genocidov in etničnih čiščenj. Miloševiću ni bilo težko najti sogovornikov za vojno. Vsi so se strinjali, da je prav, da zgodovina sledi logiki stvari.
Ko danes, skoraj sto let po razpadu Avstro-Ogrske, razpada Evropska unija, je tudi to povsem logično in mnogi njen razpad že nestrpno pričakujejo. Prebujenim evropskim narodom, Angležem, Madžarom, Grkom, Slovencem, se zdi, da je bilo dovolj zatiranja bruseljske birokracije, ki jim piše zakone, ureja finančno politiko in odloča o njihovi privatizaciji. Nemci iz Bruslja in Berlina porogljivo žugajo vsem neubogljivim Grkom, duh ustanovnih očetov Evropske unije pa sploh noče gledati, kaj počno nasledniki. Ob takšnih naslednikih se zdi edino logično, da zaključimo zgodbo.
Poleg tega je država v globoki ekonomski krizi, dolgovi posameznih članic so nevzdržni, med bogatim severom in revnim jugom pa zeva vse bolj nepremostljiva razlika. Severnjaki so že naveličani odmetavanja svojega denarja v južne jame brez dna, na jugu pa z zavidanjem in prezirom zrejo v bogate severnjake, prepričani, da bogatijo na njihov račun. Logično je, da vsi skupaj uvidevajo, da nima smisla vztrajati v nečem tako zavoženem, kot je skupna evropska država, in da preživeta ideja združene Evrope le sili skupaj živeti ljudi, ki nočejo živeti skupaj. Počasi vsem postaja jasno, da so Evropejcem nujno potrebne nove črte.
Za dokončanje zgodbe o razpadu Evropske unije potrebujemo torej le še Srbe. Ne seveda prave Srbe, čeprav bi nam najbrž tudi oni s svojimi fašistoidnimi vučići in nikolići z veseljem priskočili na pomoč, ampak takšne, ki bi nam kot nekoč znali pomagati, da se še malce nagnemo nad prepad. V času Zlatih zor, Nacionalnih front, Jobbikov, SDS-ov in Pravih Fincev, v času Putinov in Bushev, v času schäublovskega vizionarstva in islamskega radikalizma jih najbrž ne bo težko najti. Sedemdeset let miru je za Evropo predolga doba, nevzdržna in skrajno krivična in nobene logike ni v tem, da bi še naprej vztrajali v njem. Zgodovina pa, to najbrž že veste, mora slediti logiki stvari.
