V majhnem glavnem mestu Roseauju ponosna stoji velikanska replika washingtonske Bele hiše, razkošen dom dominikanskega predsednika. Zgrajena je s kitajskim denarjem, z istim denarjem, ki gradi in obnavlja presihajoče dominikanske ceste. Tako gre zgodba, ki jo turistom pripovedujejo otočani in ki se običajno sklene z ugotovitvijo, da so Dominiko Kitajci kupili zaradi vode. Nihče sicer nikoli ni videl kitajskih tankerjev, ki bi odvažali hektolitre dominikanske vode, a so kljub temu vsi prepričani, da bodo že kmalu oni plačevali za vodo Kitajcem. Ker tako gre zgodba.
V Sloveniji, kjer se podobno kot na Dominiki s pitno vodo prhamo, peremo perilo, avtomobile in zalivamo rože, nemalo ljudi verjame, da bi lahko tudi mi nekoč dočakali podobno usodo; verjamejo, da se bodo nekega jutra zbudili in ugotovili, da naša odlična voda odteka iz države, medtem ko iz naših pip priteka brozga, primerna le za spiranje straniščnih školjk; verjamejo, da bodo že kmalu prisiljeni piti drago ustekleničeno vodo, kakor to danes počne milijarde žejnih ljudi po vsem svetu.
Kakor pri zgodbi o globalnem segrevanju je tudi zgodba o ogroženosti dostopa do pitne vode zgodba, za katero se vsak zase odloča, ali bo vanjo verjel ali ne, običajno kar glede na svoje ideološke preference. A tudi najbolj črn scenarij, po katerem bi se obstoječa ali pa katera izmed naslednjih slovenskih vlad odločila za privatizacijo vodnih virov, se že zdaj ne zdi nič manj verjeten od drugih scenarijev naše prihodnosti.
Nihče namreč ne more zares predvideti, kakšna finančna kriza nas lahko prizadene čez deset, petnajst ali dvajset let in kako zelo lahko takrat naraste naš javni dolg. Grška kriza nas je naučila, da je suverenost majhnih, zadolženih držav zgolj navidezna. Poleg tega je iz kitajske perspektive Slovenija videti enako neznatna in nebogljena državica kot Dominika, in če Evropska unija nekoč razpade, se lahko dvomilijonska država, ki se utaplja v pitni vodi, zazdi marsikomu privlačen in osvojljiv plen. Morda bo treba v zameno lokalnim veljakom zgraditi kakšno Belo hišo več, namesto cest obnoviti železniški križ, a to je za zaslužka žejne multinacionalke le drobiž različnih barv.
Četudi se nas usoda usmili in oblasti v Sloveniji ne prevzamejo malikovalci prostega trga in zasebne lastnine, bi bili v prodajo svojih naravnih bogastev lahko prisiljeni. Oziroma dobili ponudbo, ki je ne bi mogli zavrniti. Naša politika na žalost ne vzbuja pretiranega zaupanja in dvom ljudi v to, da bo ob resnih zunanjih pritiskih sposobna zaščititi strateške interese svojih državljanov, je razumljiv. Če pomislimo še na to, kako so naše zakone brez večjih težav izigravali celo lokalni posebneži, se še sam zgrozim ob misli, da sem se še nedavno posmehoval ljudem, ki so se bali za svojo vodo.
Takrat sem v Dublinu zvečer premočen od celodnevnega dežja sedel v pub in kmalu nazdravljal z veselimi Irci, ki so plesali in peli za sosednjo mizo. Čeprav so bili videti stari prijatelji, se je izkazalo, da so se spoznali tisto popoldne na množičnih protestih. Ko so odplesali in odpeli svoje in smo skupaj napovedali razplet angleškega nogometnega prvenstva, sem jih vprašal, kaj jih je nagnalo na dublinske trge in ulice. Zaračunavati nam hočejo vodo, so odvrnili. Nam jo že od nekdaj, sem odvrnil, glede na porabo. Ampak mi imamo vode več, kot je zmoremo porabiti, so vztrajali. No, tudi nam je ne manjka, sem dejal. Tako se začne, so mi pojasnili. Zato jih je treba ustaviti. Voda je naša. Pripada vsem. Nato smo naročili novo rundo smithwick'sa. Res bi bilo škoda, če bi Ircem vzeli vodo, sem cinično pomislil, ko mi je stekel po grlu.
A zgodbe so se hitro kopičile. V Kostariki so mi pravili o tem, da je njihova voda za bogate in žejne tujce preveč mamljiva, da bi jim jo uspelo zadržati v svojih rokah. Tu pri nas je že skoraj vse v zasebni lasti in tudi voda bo, so razlagali. Iz Berlina je prišla do mene zgodba o nacionalizaciji nepremišljeno privatiziranih vodnih virov. In ne spomnim se več, kdaj in kje sem prvič prebral novico o vojni za vodo, kdaj in kje sem prvič slišal zgodbo o tem, da je voda nova nafta. Strah ljudi, da bodo ostali brez vode, pa se je z vsako teh zgodb zdel razumljivejši.
Osebno bi sicer še vedno z veseljem verjel, da je strah, da bodo ostali brez vode, zgolj še ena islamizacija Evrope, torej le še en nerazumen, ideološko premaknjen strah, s katerimi nas obilno zalaga današnji čas. Le še ena teorija zarote naših antineoliberalcev. A se vedno težje prepričam v to. Ker je vedno več zgodb. In vedno manj vode.
