Nikoli več me ne bo v ljubljanski Avtomontaži izdelan sedež vrnil nazaj v čase, ko smo se na šolskih izletih grebli zanj, kot bi bil tisti preostali krof v škatli z malicami. Zasesti zadnji sedež na avtobusu je bilo enako pomembno kot zmagati v igri med dvema ognjema. A le še ugibam lahko, zakaj je bilo tako. Najbrž smo želeli biti čim bolj nenadzorovani, kakor v zadnji klopi, kjer se je zdelo, da lahko nekaznovano klepetaš, prepisuješ ali celo zadremaš. Velikost učilnice in avtobusa smo pač dojemali malo po svoje in bili prepričani, da lahko ob primerni oddaljenosti od učiteljice ali šoferja postanemo nevidni in neslišni.

Moja ljubezen do zadnjega sedeža na avtobusu je trajala do konca osnovne šole in naprej, a so se razlogi zanjo spreminjali. Nekaj časa je bil razlog na primer povsem idiotski. Ko so na Fužinah postavili prve ležeče policaje, so tehničnih ovir nevajeni šoferji pogosto začeli pospeševati, še preden je zadnji del avtobusa zapeljal čeznje, tako da te je z zadnjega sedeža znalo vreči v zrak kot s trampolina. Trije prevčevski skoki na Marinkovem, Leninovem in Trgu oktobrske revolucije, kot smo jim takrat še rekli, so bili za nas Fužince edini adrenalinski šport.

Na prehodu iz osnovne v srednjo šolo so se moje krakaste noge naglo podaljšale, a njihova košarkarska dolžina je bila le izgovor, da sem se presedel na prvi sedež v drugem delu avtobusa, pred katerim sem jih lahko iztegnil, kolikor sem hotel. Mislim, da sem se tam in takrat navadil ležati v stolu in da zato še danes večino stvari napišem leže. To je moja pubertetniška brazgotina, davek časov, ko sem užival jemati več, kot mi je pripadalo.

Ko zdaj pomislim, kako je bilo ob sedmih zjutraj videti moje podolgovato najstniško telo, ki je ležalo na tistem sedežu, medtem ko so se ljudje na poti v službo gnetli na stojišču, katerega del sem si brezobzirno prisvojil, se čudim, da me niso skupinsko zbrcali. Morda si je kdo mislil, to so ti čefurji s Fužin, a rekel mi ni nikdar nihče nič. Najbrž zato nihče nič ne reče niti voznikom avtomobilov, parkiranih na pločnikih in mestih za invalide. Ker smo strpni do pubertetnikov vseh starosti.

A puberteta me je, hvala bogu, minila in noge so se mi skrajšale nazaj na realno dolžino. Tako sem presenečen spoznal, da lahko udobno sedim na skoraj vseh sedežih mestnega avtobusa. Poleg tega te kot študenta mine tudi strah pred tem, da boš obveljal za piflarja, če se usedeš v prvi del avtobusa. A kljub vsemu mi ni nikdar postalo zares vseeno, na kateri sedež se bom usedel. Na fakulteti sem namreč odkril čar branja na avtobusu. V srednji šoli sem bral kvečjemu zapiske svojih sošolk, zdaj pa so z menoj na avtobus vstopali Gabriel Garcia Marquez, Ivan Turgenjev in Lojze Kovačič. In bilo je pomembno, da se pomenimo v miru in nas ne zmotijo starejše gospe z vrečkami s tržnice ali nosečnice, ki bi jim morali odstopiti svoj prostor.

Zato je moj najljubši sedež postal zadnji sedež v prvem delu avtobusa, rahlo privzdignjen in zato malce odmaknjen od stojišča. Na njem sem prebral nekaj svojih najljubših knjig. Na njem sem vzljubil jutranje zastoje in železniško zapornico na Zaloški. Vsaka rdeča luč na semaforju je pomenila prebrano stran več, gneča na Poljanski poglavje več. Kolikokrat sem samo zato, da ne bi prekinil branja sredi strani, svojo že tako dolgo vožnjo podaljšal čez Tromostovje po Wolfovi pa mimo Kongresnega trga vse do Pošte.

En avtobus tipa MAN SG 220 bodo pospravili v tehnični muzej, čeprav bi bilo bolje, da bi mu našli prostor kje zunaj. Na enem izmed gradbenih pogorišč bi lahko, recimo, uredili javnoprevozni park in ga razstavili tam skupaj z ljubljanskim tramvajem in vsemi drugimi odsluženimi vladarji ljubljanskih ulic. Tako bi lahko Ljubljančani vsaj od časa do časa še vstopili nanje in obudili v sebi kakšno zgodbo ali dve o ljubezni v času izpušnih plinov. A Ljubljana je žal mesto, ki se rado pozablja. Kar v njem povozi čas, to izgine, kakor ne bi nikdar obstajalo. Tu nihče nikomur ne pusti dokončati zgodbe, ki se začne z »Nekoč je…«.