Danes so se virtualna družbena omrežja že počasi zakoreninila v našo kulturo. Računalniki so ves čas ob nas, družbena omrežja pa omogočajo preprost način komunikacije z ljudmi, s katerimi se težko srečamo v živo in posledično težje ohranjamo stike. So tudi odlično promocijsko sredstvo, ki ga uporabljajo oglaševalci, znane osebnosti iz sveta politike, šovbiznisa, kulture.
Zatorej je logično, da je njihov vpliv na družbo zelo velik. Ljudje ne le komunicirajo, tudi prebirajo razne objave in mnenja, sami objavljajo in razpravljajo, in tudi zato vedno več časa preživljajo na takih omrežjih. Hiter tempo življenja nam nasploh krajša čas, zaradi česar ljudje pričnejo zanemarjati stike v živo in raje komunicirajo prek interneta.
Vse to vodi h krhanju medosebnih odnosov, menijo strokovnjaki, pogovori prek družbenih omrežij pa nikakor niso primeren nadomestek komunikacije v živo. Kot tudi ne vemo še povsem, ali so družbena omrežja za družbo pravzaprav prednost ali slabost.
Pretanjeni interesi
»Prek družbenih omrežij lahko poenostavimo večino komunikacijskih dejavnosti – od politične angažiranosti pa do iskanja ljubezni svojih sanj,« meni politologinja prof. dr. Suzana Žilič Fišer. »Prav tako so izjemen vir informacij, ki omogočajo, da uporabniki bolje razumejo določene pojave, dogodke.« Vendar pa se po njenem mnenju ob tem poraja kar nekaj vprašanj, denimo, v kolikšni meri se lahko nekdo prek spletnih omrežij sploh realizira in koliko mu omrežja pomagajo pri razumevanju družbe, v katero je vključen. Ali pa dilema, ali so na omrežjih ustvarjene skupine posameznikov resnično družbeno odtujene.
»Spletna družbena omrežja ustvarjajo neke pretanjene interese, ne pa državljanov,« dodaja sociologinja in komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič. »Ne smemo pozabiti, čigava last so družbena omrežja, kdo jih generira in za njimi stoji, skratka, kaj je prvenstven interes tistih, ki imajo v rokah moč in kapital. In prvenstven interes ni graditi informiranih, kritičnih državljanov, temveč takšne, da čim več časa prebijejo v družbi s tistimi, za katere mislijo, da so zanje pomembni. Ne glede na to, kako koristno ali nekoristno porabijo svoj čas.«
Kljub temu Oblakova verjame, da so družbena omrežja lahko tudi prostor za politično aktivacijo, kar pa ni tako zelo samoumevno. »Mora obstajati motiv, ki mora biti vrojen, ne glede na to, s kakšno tehnologijo se ga lotevamo,« še dodaja. Omrežje kot tako je torej lahko po njenem mnenju zgolj sredstvo za doseganje ciljev, prvenstvenega motiva pa nam ne more ponuditi.
Omrežja kot oglaševalsko okno
»Komunikacija oglaševalcev poteka na vseh omrežjih, facebook je samo največje,« meni Matej Špehar, bloger in eden prvih internetnih strokovnjakov za komunikacijo podjetij s strankami pri nas. »Veliko je še manjših, nišnih omrežij, ki sploh niso napačna, denimo instagram, pinterest, mlajšim je zelo všeč snapchat. Ves čas nastajajo nova omrežja.«
Pravi, da je v poslovnem svetu facebook brezplačno orodje, kjer lahko neko podjetje, organizacija, blagovna znamka ali proizvod postavi poslovno stran, podobno osebnemu profilu, razlika je le v tem, da imaš lahko na zasebnem profilu do 5000 prijateljev, na poslovnem pa omejitve ni. Tam nimaš prijateljev, ampak oboževalce, sledilce. Objave na poslovnem računu lahko sprogramiraš tudi vnaprej, lahko dodaš še vrsto informacij, kot je naslov in zemljevid lokacije neke kavarne. Vendar pa je zasebni profil prepovedano uporabljati za poslovno komunikacijo: konkurenca te lahko prijavi, facebook pa ti blokira račun.
Danes podjetja in medijske osebnosti komunicirajo na več omrežjih hkrati, vendar »če recimo objaviš deset tvitov na uro, to ni nič čudnega. Če enako storiš na facebooku, te bodo imeli za »spammerja«. Na facebooku sta običajni dve objavi na dan, na twitterju pa med pet in osem. Na tripadvisorju, omrežju za turizem, običajno komuniciraš izključno s tistimi, ki so že bili v določenem hotelu, kavarni.«
Ena od njihovih strank je Kino Bežigrad, ki je tudi na snapchatu, čeprav ima to omrežje v primerjavi s facebookom manj sledilcev; vendar cilja na mlajšo populacijo in je zato učinkovitejši,« pravi Špehar. »Danes se je načeloma mogoče na spletu dogovoriti o skoraj vsem, tudi pogrebnih storitvah.«
Družbena omrežja so tako sveža stvar, da se zakonodaja na tem področju še lovi. Po Špeharjevem mnenju pristojne ustanove nimajo inštrumentov za zajem vseh pomembnih informacij, učinkoviti so lahko le v primeru prijave. Celo pri preganjanju sovražnega govora ni povsem jasno, kaj to je in kdaj se preganja. »Najpomembneje je definirati, koga bi radi sploh nagovorili, šele nato se odločimo za obliko komuniciranja. Vedno gre pravzaprav za mešanico različnih medijev, televizije, radia, letakov, časopisov, družbenih omrežij, ne moremo kar reči, da je kak medij povsem neuporaben.«
