Vid Vilhar, 18 let: »Danes ljudje tako rekoč visijo na mobilnih telefonih. Kako se ob tem počutim sam, ko skušam navezati pogovor? Vsekakor ne dobro, kajti to je dobesedno nemogoče. Če pa mi že uspe ujeti pozornost, ljudem povem, da me to zelo moti. Na splošno menim, da so tako SMS-spročila kot družbena omrežja zelo v redu pripomoček za ohranjanje stikov, ampak treba je imeti mero, ki pa je marsikdo nima.«

Gabi Dolenšek, 50 let: »Za družbena omrežja nimam časa, za zdaj me (pre)polno zaposluje realno življenje. Računam, da bom na tak način vzdrževala stike s svojimi številnimi prijateljicami, ko bom stara in obnemogla ter bom imela veliko časa. Morda bo zadosti že e-pošta ali pa kaj drugega, kdo ve, kaj bo novega čez 15 let. Po mojem vse te novosti krepko presegajo realne potrebe ljudi, zdijo se bolj v slogu: poskusimo, morda se bo prijelo!«

Anja Tavčar, 18 let: »Družbeno omrežje zame predstavlja način komunikacije in po eni strani tudi izražanja. Uporabnik lahko objavlja svoje ideje, slike, to je način našega izražanja v javnosti. Nič posebnega se mi ne zdi, če nekdo poleg mene, na primer na avtobusu, spremlja ta omrežja. Ne zdi pa se mi primerno niti smiselno, če nekdo v družbi stalno 'visi' na telefonu, zlasti če se je treba v živo pogovoriti kaj resnega.«

Ivana Schweiger, 80 let: »Spremljanje družbenih omrežij se mi na javnih mestih ne zdi nesmiselno, saj tako spregledaš stvari, ki bi jih moral videti. Pod tem pojmom si predstavljam nekaj v zvezi s sodobno tehnologijo, s čimer spremljaš druge in opazuješ, kaj se dogaja, pa tudi vzdržuješ stike. Morda tudi kaj objavljaš in sprašuješ, kako svet živi. Zdi se mi, da mladi prek socialnih omrežij iščejo, kaj jim kot posameznikom ustreza.«

Živa Dolenšek, Blaž Pavlakovič