Zavračanje krivde, prelaganje odgovornosti in slab spomin so zaznamovali uvod glavne obravnave kazenskega postopka v zvezi s sporno prenovo mariborskega trga Leona Štuklja. Ta mestotvorna naložba, s katero se je rad pohvalil nekdanji župan Franc Kangler, je po prepričanju mariborskega tožilstva potekala nezakonito. Trije obdolženi naj bi zagrešili kazniva dejanja, kršila pa so se tudi določila zakona o javnem naročanju. Nekoč je bil med osumljenimi tudi Kangler, vendar je tožilstvo odstopilo od pregona zoper njega.
Prvoobdolženi je tako postal Emanuel Čerček, nekoč svetovalec kabineta mariborskega župana za področje investicij. Čerček naj bi napeljeval soobtoženega nekdanjega direktorja podjetja Nigrad Srečka Hvauca, da je s podjetjem Gradom sklenil pogodbi za tlakovanje trga v skupni vrednosti 196.675 evrov. To je storil šele po tistem, ko je ta podizvajalec že začel polagati kitajski kamen.
»Ne priznavam krivde,« je včeraj dejal Čerček okrajnemu sodniku Boštjanu Polegeku in dodal, da ni imel nobene vloge v tej občinski naložbi, ki se je z 1,5 milijona evrov podražila na skupno 3,5 milijona evrov. Naj spomnimo, da je bil v obravnavanem času Čerček tisti, ki je v imenu občine praviloma dajal pojasnila v zvezi s potekom naložbe.
Tlakovanje brez pravne podlage
Občina leta 2010 ni objavila razpisa za izbor najugodnejšega izvajalca za prenovo Trga Leona Štuklja, temveč je posel kategorizirala kot investicijsko vzdrževanje in ga s tako imenovano in-house pogodbo neposredno podelila Mariborskemu vodovodu. Podjetje v stoodstotni lasti občine je na trgu opravilo zgolj zamenjave vodovodov v vrednosti 62.000 evrov, za preostala dela v vrednosti 937.000 evrov pa je sklenilo pogodbo s podjetjem Nigrad, ki je v 75-odstotni lasti mariborske občine. Po prepričanju tožilstva je bila predaja poslov z vodovoda na Nigrad zakonsko dopustna, nezakonito pa naj bi bilo nadaljnje ravnanje komunalcev. Podizvajalska dela so namreč brez javnih razpisov in mimo zakona o javnem naročanju podelili devetim zasebnim podjetjem.
Hvauc je poleg sporne pogodbe s podjetjem Gradom neposredno oddal še tri posle v skupni vrednosti 677.000 evrov. »Pravne podlage za podpis pogodbe z Gradomom res ni bilo, vendar so me v to silile okoliščine,« se je izgovarjal Hvauc. Nujno je bilo treba dokončati dela, ker naj bi na gradbišču že nastajala škoda. Kako se je Gradom znašel v tej naložbeni zgodbi, ni vedel, saj je kaotične razmere podedoval od svojega direktorskega predhodnika, soobtoženega Silva Plesnika.
Plesnik je avgusta in septembra 2010 sklenil štiri pogodbe s podizvajalci, vse so presegale vrednost 40.000 evrov, kar je zakonska meja, nad katero je treba objaviti javni razpis za zbiranje ponudb. Ker se je Plesnik s tem izognil določilom zakona o javnem naročanju, je po prepričanju okrožnega tožilca Andreja Kirbiša zlorabil svoj uradni položaj, izbranim podjetjem pa omogočil pridobitev nepremoženjske koristi.
Plesnik je vztrajal, da ni zagrešil nezakonitosti. »Nisem prava vešč, sem gradbenik po izobrazbi,« se je izgovarjal. Po njegovih besedah se je zanašal na mnenje odvetnika Zvonka Kolška, ki je vodil pravno in kadrovsko službo v Nigradu. Zagotovil naj bi mu, da ni potreben javni razpis, ker dela na trgu spadajo pod Nigradovo tržno dejavnost. Poleg tega sta se s sklenitvijo spornih pogodb strinjala tako Kangler kot Nigradov nadzorni svet. Zakaj je sploh iskal soglasje župana in nadzornikov za domnevno tržne posle, Plesnika ni nihče ni vprašal.
Obdolženega je že zelo zapustil spomin v zvezi z obravnavano naložbo, podobno kot nekatere druge priče, ki jih je včeraj zaslišal Polegek. Denimo nekdanjega direktorja Gradoma Rudolfa Brdnika, ki ni vedel več niti tega, kdo je podjetju plačal dobavo kitajskega kamna. »Bilo je veliko zapletov. Saj veste kako je bilo,« je dejal. »Ne vemo. Zato sprašujemo,« mu je odvrnil sodnik. »Tako delikatnih stvari pa si res ne morem zapomniti,« mu je odgovorila priča.
