Velik del ciljne publike, ki je Pogledi niso pritegnili in jih zato ni kupovala, je imel žal bolj kot z vsebino težave z dejstvom, da so Pogledi pisali o slovenski kulturi oziroma o kulturnem dogajanju v Sloveniji in da so zanje pisali slovenski avtorji. Pogosto slišan argument, da so brezplačno dostopni članki v tujih medijih pač kakovostnejši, tako ne pove prav ničesar o Pogledih, pove pa zelo veliko o odnosu ljudi do lastne kulture.
In zato ima Uroš Grilc najbrž prav, ko pravi, da so bili Pogledi priložnost, še ena v nizu, bi dodal sam, ki je nismo izrabili. Številni bodo sedaj seveda kazali na nekulturno rajo, na nerazumevajočo kulturno politiko in na medijske tajkune, a vsi ti običajni osumljenci ne morejo prikriti dejstva, da Pogledov niso brali tisti, ki jim je bil kulturni časopis namenjen, predvsem tisti, ki se s kulturo v Sloveniji poklicno ukvarjajo. Teh je namreč, kot je lepo ugotovil Grilc, nekajkrat več, kot je bilo bralcev Pogledov.
In ne, niso Pogledi ali njihova uredniška politika krivi, da niso nagovorili teh ljudi, saj se ti ljudje preprosto niso pustili nagovoriti. Če jih niso mogli nagovoriti dopisovanja Miha Šaleharja in Boštjana Narata ali Gregorja Modra in Izarja Lunačka, potopisne reportaže Nataše Kramberger in Agate Tomažič, prispevki Gregorja Inkreta o dogajanju na Bližnjem vzhodu, eseji Draga Jančarja in Uroša Zupana, kritike Marka Crnkoviča ali kolumne Katje Perat, potem je pač jasno, da jim za to, o čemer so v Pogledih pisali, preprosto dol visi, a jim je to malce nerodno priznati. Lagodneje je pleteničiti o tem, da so Pogledi preveč alternativni oziroma preveč mainstream, odvisno od vremena in koncentracije ozona v zraku.
Saj razumem, težko je ubesediti nezanimanje za kulturo, ki jo soustvarjaš, in za delo lastnih kolegov, težko je izreči, da te na smrt dolgočasi okolje, v katerem deluješ, in da sicer zelo rad bereš o knjigah in filmih in o gledaliških predstavah, a žal ne o slovenskih in žal ne, kadar o njih pišejo slovenski avtorji.
Nima se smisla slepiti. Tam, v tistem opevanem zunaj, v tistih opevanih tujih medijih se hitro najdejo boljši članki, ki za nameček pišejo še o boljših knjigah in filmih. Res je. Ni treba biti genij za takšno elementarno ugotovitev in niti ne omembe vreden intelektualni snob, da se ti zdi The New York Review of Books kakovostnejša od Pogledov. A Pogledi so bili naš edini kulturni časopis, pravzaprav edini medij, ki je več let sistematično spremljal dogajanje na vseh kulturnih področjih, pisal o tukajšnjih razstavah in predstavah, o premierah filmov in izidih knjig, o festivalih in slavnostnih obletnicah, edini medij, ki je dal besedo večjemu delu slovenskih ustvarjalcev, ob vsem tem pa odpiral še mnoge, za tukajšnji prostor še kako relevantne družbene teme.
Seveda je v vsem tem času marsikdo ostal spregledan, gotovo je bila spregledana tudi kakšna pomembna tema ali kakšen dogodek, in gotovo je bil marsikdo v Pogledih deležen tudi slabe, morda celo neutemeljene kritike, a si kljub temu upam trditi, da v Pogledih ujeta podoba slovenske kulture vestno zrcali njeno realno podobo. Kdor je imel težave s Pogledi, jih ima zato predvsem s slovensko kulturo in bi jih imel tudi, če bi o njej pisali drugače, bolje, in bi o njej pisali drugačni, boljši pisci.
Vsa druga spoznanja, ki nam jih prinaša napoved njihove ukinitve, so manj boleča in zato tudi manj pomembna. Medijska politika osrednjega slovenskega časopisa, kakor mu radi rečemo, ni od včeraj, kakor ni kratkoročnost slovenske (kulturne) politike. Da se na koncu vsi izgovorijo na pomanjkanje denarja, pa tudi nismo prvič videli. In ko se bomo jutri zbudili siromašnejši za svoj edini kulturni časopis in se bomo morda celo zavedeli praznine, ki je s tem nastala, bodo vsa ta kazanja s prstom na krivce kot običajno le prevpila našo slabo vest.
Pravzaprav lahko že vnaprej predvidimo, da se bo ponovila zgodba z Razgledi. Tudi takrat so se čez leta vsi spomnili le še urednikov, ki naj bi jih zavozili, pa grdih šefov, ki so jih ukinili. Nase pač vedno radi pozabimo, čeprav se je v letih od ukinitve Razgledov do ukinitve Pogledov spremenilo prav vse, od stanja v družbi in kulturne politike do razmer na medijskem trgu, zgodba pa se nam je ponovila. In ko bomo čez deset, dvajset let spet izumljali že izumljeno, bomo od nekih novih urednikov in novinarjev ponovno pričakovali, da bodo znali preglasiti prezir, ki ga čutimo do lastne kulture.
