Kamere so bile prižgane, ko je voditelj gostoma oznanil, da bodo morali še malo počakati. Urednica je namreč zahtevala, naj pogovor uravnotežijo s predstavnicama drugega spola, zato v studiu pričakujejo še dve pesnici, ljubiteljici narave. Gospod Stanko je poznal mnoge ženske, ki so resen pogovor otežile, in nobene, ki bi ga uravnotežila. Pravzaprav ni imel pojma, kaj naj bi to pomenilo. Poleg tega se je večkrat prepričal, da nihče narave ne pozna slabše kot pesniki. A si je le popravil metuljčka, v mislih ponovil svoj uvodni stavek in se nasmehnil sogovornicama, ki sta zasedli svoji mesti. Voditelj je že začel brati uvodni nagovor, ko je iz zvočnikov zadonel glas besne urednice: »Stoooop!«
Gospod Stanko se je ozrl okoli sebe in hitro uganil, za kaj gre. Vsi štirje gostje so bili res že krepko v letih in v takšni zasedbi bi bila mladost nedopustno diskriminirana. Voditelj jim je pojasnil, da se jim bodo pridružili štirje študentje biologije.
Gospod Stanko je prikimal. Zanimivo bo slišati, kako naravo vidi generacija, ki se ne odmakne od ekrana, se je hahljal v mislih. A ga je že malce skrbelo. Osem govorcev in le štiri minute za pogovor. Krajšal je uvodni stavek, ko jih je voditelj prosil, naj dvignejo roko tisti, ki so verni. Roko je dvignil le predstavnik desnega združenja herbaristov, bivši partijski sekretar.
V studio je zato kmalu vkorakala četica vernikov in postalo je pretesno. Preseliti se je bilo treba v večji studio. Medtem ko so scenski delavci prenašali scenografijo, je režiser oddaje ležerno modroval o tem, da bi lahko bil pogovor bolj pisan. Tudi gospodu Stanku se je zdelo, da so v studiu zbrani sami domači, vsi beli, vsi Slovenci, strinjal pa se je tudi z režiserjevo mislijo, da je razumevanje narave v različnih kulturah zelo različno. S tem sta se strinjala tudi urednica in voditelj in napovedala prihod novih gostov.
A gospod Stanko je bil zdaj že utrujen. Odločil se je, da pripre oči in malce zadremlje. V sanjah je videl, kako so v studio pripeljali kolono ženičk s hojcami, razred mozoljastih najstnikov, avtobus nun, dva dimnikarja, gasilsko brigado, Giannija Rijavca in pantomimika.
Ko se je predramil in se ozrl okoli sebe, je ugotovil, da je resničnost v televizijskem studiu na mah podobna tisti v njegovih sanjah. V nepregledni množici televizijskih gostov je manjkal le pantomimik. Mladenka s slušalkami in mikrofonom, videti je bila kot nekakšna pomočnica, je hodila od enega do drugega in štela. Ko je prišla do konca, je zavpila: »Manjka nam dvaintrideset lezbijk, sedemnajst protestantov, dva Roma, štirje tetraplegiki, pet transseksualcev in triindvajset ljubiteljev živali! Pa če najdete kakšnega zmernega desničarja, bo tudi prav prišel!« je zavpila.
Ko so jih vse razvrstili, so bili urednica, voditelj in režiser končno zadovoljni. Gospod Stanko si je spet popravil metuljčka in ponovil zdaj že čisto kratek uvodni stavek, v tistem pa je voditelj prebledel in pokazal na nekega moškega v kravati: »Kaj pa vi počnete tukaj?«
Izkazalo se je, da je gospodič poslanec ene od parlamentarnih strank. Urednica ga je rotila, naj zapusti studio, in mu dopovedovala, da bo njegova prisotnost vse zakomplicirala, a se poslanec ni pustil odgnati. Urednici tako ni preostalo drugega, kot da v studio povabi še predstavnike drugih strank in ravnovesje je bilo znova porušeno.
Spet se je začelo preštevanje, a zavoljo pozne ure je gospod Stanko le stežka sledil dogajanju. V enačbi so enkrat manjkali budistični nasprotniki cepljenja, drugič biseksualne mame samohranilke, tretjič nepravnomočno obsojeni veterani vojne za Slovenijo. V nekem trenutku se je gospodu Stanku zazdelo, da vidi, kako v studio vstopa predsednik vlade, ob njem pa Helena Blagne in Slavoj Žižek.
Gospod Stanko je bil prepričan, da se mu je zmešalo zaradi reflektorjev, ki so mu že cel dan svetili v glavo. To bi marsikaj pojasnilo, si je mislil. Tudi to, da so pred njega postavili slovensko košarkarsko reprezentanco in mu v naročje posadili Svetlano Makarovič.
To preprosto ne more biti res, si je mislil gospod Stanko, a dekle z mikrofonom in slušalkami je še enkrat preštelo vse goste in zadovoljno zaključilo, da zdaj končno vse štima. Potem je režiser zavpil: »Tišina! Snemamo!« Gospod Stanko je prosil Gorana Dragića, naj počepne, da bo lahko videl voditelja. Ta je na svojem stolu globoko vdihnil in rekel: »Dober večer, Slovenija!«
Dva milijona gostov mu je v en glas odgovorilo: »Dober večer tudi vam, gospod Bobovnik!«
