»Dajte mi za deset dni v roke vse vaše medije in povejte, kaj želite,« so v devetdesetih krožile med ljudmi besede neznanega jim svetovno znanega novinarja, enkrat BBC-jevega, drugič CNN-ovega, besede, ki so, četudi jih morda noben novinar ni zares izgovoril, odlično povzemale naravo jugoslovanskih vojn. Hujskaštvo, načrtno širjenje verske in etnične nestrpnosti ter najrazličnejše manipulacije so odigrali ključno vlogo v netenju spora med jugoslovanskimi narodi in spodbujanju oboroženih spopadov. V knjigi Rat slikama pa je lepo vidno, da je bilo za namen vzbujanja občutka ogroženosti in iz njega izhajajočega sovraštva dovoljeno vse.
Medijsko resničnost takratnega časa morda najzgovorneje opiše zgodba fotografije vojaka pred gorečo hišo hrvaškega fotografa Romea Ibriševića, ki je bila leta 1991 objavljena v italijanski La Repubblici, kasneje pa še v hrvaškem dnevniku Vijesnik in srbskem tedniku Duga, pri čemer so Hrvati pod fotografijo objavili zgodbo o branitelju, ki rešuje svoj dom, Srbi pa zgodbo o hrvaškem požigalcu srbskih hiš. Pri tem so oboji vojaku na baretko dodali hrvaške vojaške oznake. Na izvirni Ibriševićevi fotografiji jih namreč sploh ni imel.
Za današnje čase še pomenljivejša je fotografija na naslovnici Glasa Slavonije iz avgusta 1991. Pod velikim napisom »Uhićen četnik nasred grada« (Četnik prijet sredi mesta) je fotografija uniformiranega vojaka, ki iz avta res vleče dolgolasega in bradatega moža v črni opravi, a natančnejši pogled razkrije, da bradati dolgolasec nosi majico z napisom Motörhead in da je »uhićeni četnik« v resnici le ljubitelj heavy metala.
Še bolj kreativni so bili pri srbskem dnevniku Večernje novosti, ko so leta 1994 ob sliki otroka, ki leži na grobu, zapisali, da gre za znamenito fotografijo srbskega dečka, ki je obkrožila svet – fotografijo sirote iz okolice Skelanov, ki so mu Muslimani pobili vso družino. Znamenita fotografija pa je bila v fotografijo predelano znano delo srbskega slikarja Uroša Predića Siroće na majčinom grobu iz leta 1888.
Ljudje so seveda nasedali. Srbi so verjeli, da so vsi Hrvati ustaši, ki bi jih radi znova odpeljali v Jasenovac, Hrvati pa so verjeli, da so vsi Srbi četniki in da jih je treba vse do zadnjega pregnati s svete hrvaške zemlje. Kmalu so se vsi počutili ogrožene od vseh, mediji pa so perverzno uživali v svoji moči in začeli udrihati še močneje. Z vsemi sredstvi so podžigali nacionalistična čustva in z njimi hranili lačne in obupane narodne mase. V gladiatorski areni so se požigale vasi in okupirala mesta, odpirala so se koncentracijska taborišča, množično posiljevale ženske, mučili in ubijali mladeniči in starčki, mediji pa so s tribun vse to navdušeno spodbujali.
Po koncu vojne bodo v Haag odpeljali nekaj politikov in generalov, na urednike in novinarje pa bodo sodišča za vojne zločine pozabila. Kar ni nič čudnega, saj so to, kar so počeli Miloševićevi, Tuđmanovi in vsi drugi hujskači, takrat veselo počeli mediji po vsem svetu. Še več, leta 2004 bo za pritlehno manipuliranje s podobami v filmu Fahrenheit 9/11 razvpiti ameriški dokumentarist Michael Moore v Cannesu prejel celo zlato palmo, s čimer bo tudi uradno razglašena zmaga fikcije nad resnico.
Predvsem pa se bo v naslednjih letih z razmahom družbenih omrežij manipulacija s podobami demokratizirala in pokazalo se bo, da je bila medijska vojna v devetdesetih le uvertura v vse, kar bo prišlo nad nas, ko bo vsak od nas dobil svoj photoshop in facebook profil. Danes ne potrebujete strankarskih tajnih služb, da bi zlepili tri dokumente v enega, kakor ne potrebujete strankarskih medijev, da bi širili strankarsko resnico. Vse to namreč učinkovito počnejo zagrizeni omrežni anonimneži, ki jih množice navdušeno lajkajo in šerajo.
Naslovnica poljskega časopisa, na kateri temnopolte moške roke grabijo v evropsko zastavo ovito žensko, opremljena z napisom Islam posiljuje Evropo, je tako le še nazorna podoba časa, ki ga živimo, časa, v katerem vsak pripoveduje svojo zgodbo. Muslimani, begunci, ameriške predsedniške volitve, globalno segrevanje, Sirija, Grčija, neoliberalizem, vse je le še dobra napeta fikcija, svet pa le še tekmuje v tem, kdo jo bo povedal bolj prepričljivo, zabavno in šokantno.
Le čustva, ki jih te brezštevilne fiktivne zgodbe vzbujajo v ljudeh, niso fiktivna. Kakor v Jugoslaviji konec osemdesetih let se tudi ljudje v današnji Evropi počutijo vse bolj ogrožene. Njihova ogroženost pa vse bolj oblikuje resničnost, ki jo živimo.
