Ta poročila so bila konec leta 2014 po zaslugi združenega delovanja Wikileaksa, nemške tajne službe in slovenskega Združenja novinarjev in publicistov predstavljena večini evropskih vlad, a naivni evropski voditelji, ki so takrat še vedno verjeli, da ima Evropa izključno finančne težave, se za opozorila niso zmenili. Iz nekega razloga pač niso bili pripravljeni verjeti, da se bo islamizacija Evrope začela prav na slovenski kulturni praznik leta 2016 in prav na osnovi šoli Toneta Čufarja v Mariboru. Zaman so bila mnenja slovenskih varnostnih strokovnjakov, ki so vestno beležili zaskrbljujoč razvoj dogodkov v Sloveniji. Vzvišena Evropa preprosto ni hotela verjeti, da se lahko njen konec začne na Štajerskem.
Če bi verjela, bi usodni teroristični napad na evropsko kulturo, ko so teroristične učiteljice na kulturni dan učencem mariborske osnovne šole zavrtele film z muslimansko vsebino, Evropa zlahka preprečila. Kot pred meseci Bruselj bi lahko zaprli tudi Maribor in ga prečesali do zadnje vijolice. Nato bi v pičlih nekaj urah vdrli v stanovanja vseh mariborskih osnovnošolskih učiteljev in zasegli ves isisovski propagandni material. A namesto tega je Evropa raje trmasto vztrajala v veri, da jo lahko pred pretečim pohodom islama varujeta avstrijska zunanja politika in bodeča žica in da se ji zaradi islamskega terorizma v Sloveniji ni treba vznemirjati.
In to v Sloveniji, kjer so le nekaj dni pred terorističnim napadom v Mariboru na državni proslavi izvedli himno v arabskem jeziku; v Sloveniji, kjer muslimanom dopuščajo, da nemoteno roštiljajo; v Sloveniji, kjer so že pred tridesetimi leti napovedali gradnjo džamije, že pred petimi leti pridobili gradbeno dovoljenje zanjo in kjer obstaja velika verjetnost, da jo bodo nekoč celo zgradili; v Sloveniji, kjer imajo v enem izmed blokov na Jesenicah muslimani večino v hišnem svetu in so izglasovali sebi všečno barvo fasade; v Sloveniji, kjer je ugledni levičarski kolumnist javno priznal, da je videl v Sloveniji že dve ženski v burkah, a je parlament kljub temu zavrnil predlog zakona o prepovedi nošenja burk; v Sloveniji, kjer imajo muslimani monopol nad hitro prehrano v prestolnici in nad sladoledom na Obali; v Sloveniji, kjer že trije ljubljanski lokali strežejo turško kavo; v Sloveniji, kjer ljudje drug drugega zabavajo z anekdotami iz življenja Mohameda in Sulejmana; v Sloveniji, kjer ljudje najraje jedo muslimanske čevape; in v Sloveniji, kjer osnovnošolci na kulturni dan gledajo savdskoarabske filme o zatiranju žensk, da bi spoznali življenje v islamskem svetu.
Prihodnost Slovenije je, priznati morate, ob vsem tem preprosto napovedati. Že do leta 2026 se bo število muslimanov tako povečalo, da bodo postali najštevilčnejša nepriznana in, vsaj po njihovem prepričanju, zatirana manjšina v nekoč katoliški državi. Razumljivo bodo vse glasnejši njihovi pozivi za drugo republiko, v kateri bi jim pripadlo več pravic. Do leta 2030 bodo ustanovili politično gibanje, ki bo pod geslom Osvobodimo Slovenijo, ali kaj podobnega, nasprotovalo pravici do splava, enakopravnosti istospolnih in umetni oploditvi samskih žensk. Poleg tega se bodo zavzemali za uravnoteženje programa javne televizije, ki bo po njihovem širila katoliško propagando. Leta 2037 bo gibanje preraslo v politično stranko, Muslimanski demokrati Slovenije, ali kaj podobnega, ki bo pozivala k ustavni prepovedi vseh krščanskih simbolov in k preimenovanju ulice Janeza Pavla II. Leta 2042 se bodo člani stranke redno zbirali pred ljubljanskim sodiščem in zahtevali vzpostavitev šeriatskega prava. Leta 2048 bodo obupali na neuravnoteženostjo režimskih medijev in ustanovili lastno televizijo, ki bo zavezana islamski resnici. Istega leta bodo začeli razmišljati tudi o ustanovitvi muslimanske garde, vojske prostovoljcev, ki bi pomagali redni vojski pri obrambi države. Leta 2051 bodo zahtevali odstop ravnateljice osnovne šole Toneta Čufarja v Mariboru, ker bodo tam na kulturni dan učencem prikazali evropski koprodukcijski film o ljubezenskem trikotniku med Francozom, Špancem in Nemko. Svarili bodo pred pogubno evropeizacijo Slovenije in zahtevali postavitev bodeče žice na mejah z Avstrijo in Italijo. V začetku leta 2052 bodo v Šenčurju, ali kaj podobnega, organizirali množične proteste proti krščanskim migrantom iz zahodne Evrope, ki se bodo sprevrgli v Isisovsko parado ponosa.
Ljudje bodo takrat končno spoznali, da ni problem evropeizacija Slovenije, marveč njena islamizacija, a bo že prepozno. Muslimani bodo namreč že postrojeni in bodo z nestrpnostjo pričakovali prihajajoče volitve.
