Indikativno je, da sem za Gagovo smrt izvedel v Ljubljani. Drugače bi bilo to izvedeti v Sarajevu, Beogradu ali Zagrebu. Tukaj njegov odhod v duši čutim globlje, kot bi ga drugje.
Sliši se paradoksalno.Njegov režiser je bil Žika Pavlović, ki je na koncu kariere snemal v Sloveniji. Ker ste mu samo vi dovolili snemati.
S čim se je Pavlović v Srbiji izobčil?Žika se je tam konec šestdesetih let, tako kot vsak normalen človek, ukvarjal z vprašanjem seksualne revolucije. Ustvarjal je filme o osvobajanju. Od južnoslovanskih narodov je seksualna revolucija do neke mere uspela samo v Sloveniji.
Kak argument več, prosim.Brutalen bom. Ker je samo tukaj v tistih časih mati hčeri znala razložiti, kaj je kondom. Zaščita. In podobne zadeve. Govorim tako metaforično kot konkretno. To je uspeh seksualne revolucije. In na tej točki poka odnos vzhoda in zahoda.
Slovenke so v Jugoslaviji veljale za lahka dekleta.Zmota. Slovenke si nisi vzel ti, ampak si je ona tebe.
Dragan Nikolić, najlepši izmed vseh, in seksualna revolucija?! Sliši se nadvse smiselno. Kateri je njegov ključni film?Ključnega filma niti ni naredil z Žiko, ima pa zvezo z njim. Gre za Kdo tam poje, v katerem tako kot v Žikovem filmu Ko bom mrtev in bled igra pevca, ki ne zna peti. In kot vemo, vso pot zapeljuje Nedo Arnerić na svoj »gelibterski« način. V Kdo tam poje gre za seksualno revolucijo med Srbi.
Zasebno je bil soprog Milene Dravić in če prav razumem, je šlo za precej tradicionalen zakon.Nekoč je bil v Celju filmski festival, kamor sta prišla tudi onadva. Z njunim avtom smo se odpravili proti Ljubljani. Vozila je Milena. Spomnim se, da je odprl okno in začel s prsti ritmično tolči po pločevini strehe, zaradi česar je Milena pomislila, da je nekaj narobe z motorjem. Ustavili smo se. Dvignili pokrov, gledali motor, šli naprej. In spet. S prsti po strehi. Spravil jo je ob pamet. Takšen je bil njun odnos. Ne tradicionalen, a obenem vzorčen primer tega, ko se imata dva človeka rada.
Če bi obstajala anketa, kdo je najlepši južni Slovan, bi nemara zmagal Dragan Nikolić. A lepota zna biti tudi utesnjujoča. Kako mu jo je uspevalo obvladovati?S kančkom pomoči prijateljev. Predvsem Bora Todorović je bil s svojim cinizmom splošno pomemben človek, čeprav Gaga ni imel težav, povezanih z egom. Njegovo samozavedanje je bilo čisto. Zavedal se je svojega statusa v najširšem pomenu besede. Vedno kvečjemu tri dni stara brada. Frajer. Lep moški je ostal do konca življenja. Nemara je celo mrtev lep.
Kakšna je vloga Bore Todorovića?Bora je glas Cambridgea. Metaforično rečeno. Pri Bori je treba upoštevati, da je bil brat Mire Stupica, prej soproge Bojana Stupice, torej Slovenca, ki je v Beogradu ustanovil tako Jugoslovanski dramski teater kot Atelje 212, potem pa tudi soproge Cvijetina Mijatovića, prvega predsednika SFRJ po smrti Tita. Ob tem, da je bil Bora velik igralec, je zmogel in znal pomagati. Ko je Kusturica na primer imel težave s financiranjem filma Se spominjaš, Dolly Bell? v Sarajevu, je Bora bistveno pripomogel k temu, da je dobil denar. S Cvijetinovim posredovanjem.
V čem je bila težava?V tistem filmu je prikazana muslimanska družina, ki pa je komunistična, in to je bilo kočljivo. To je tudi točka, na kateri se je Kusturica sprl s Sarajevom.
Je bil Dragan Nikolić intelektualec?Bolj je spoštoval ulico. A bil je inteligentno kakovosten. Zanimivo je, da nihče od srbskih velikanov igre in cinizma, kajti na koncu je ta ključen, ni končal fakultete. Končati fakulteto je veljalo za nedostojno. Tudi meni manjka nekaj izpitov. Nemara zaradi njihovega vpliva. In nikogar od njih si ne predstavljam, da bi igral v hollywoodskem filmu. Zakaj? Zato ker jim je bilo zagotovo vseeno za te vrste zvezdniški sistem. In te vrste pogled na svet.
Verjetno je treba upoštevati specifiko jugoslovanskega sistema, ki je dopuščal tak nasprotujoč odnos, če ga že ni kar zavestno gojil?Obstaja mala prigoda, ko je Atelje 212 gostoval v New Yorku. Vzeli so tiste rumene taksije in se pripeljali pred hotel, kjer jih je pričakal mlad temnopolt postrešček v rokavicah. Prvi je izstopil Bata Stojković, pristopil k fantu, mu dal roko in rekel: »Stojković.« Mrtvo resno.
Je Nikolić kdaj odigral vlogo negativca?Ne morem se spomniti naslova filma, v katerem je to res bil, sicer pa načeloma ne.
V nasprotju z Bato Stojkovićem, ki je briljiral prav v teh vlogah. V vlogah okorelih dogmatičnih ljudi.Bata je bil edini človek, ki je zmogel igrati malomeščana. Lahko bi se reklo, da je Bata Stojković igral like, kakršni smo ljudje v resnici. V konkretnem primeru seveda Srbi. Ljudje bi bili radi dragani nikolići, v resnici pa so bate stojkovići. Kar je odigral Bata Stojković, je srž.
Nikolić pooseblja ideal plemenitega beograjskega uličarja strogo predmestnega izvora. Človek s statusom pri mehanikih, taksistih, boksarjih, ostarelih trenerjih, lokalnih gostilničarjih. In v večini vlog je apolitičen. V večini vlog mu je radost življenja, vključno z ženskami, pomembnejša od politike.V teoriji filma se temu reče antijunak in on je prvi antijunak jugoslovanskega filma, antijunak pa praviloma potegne kratko.
Nikolič je tudi v Odpisanih prej protiokupatorsko nastrojeni svobodnjaški mladec kot pa vojak partije. On se ne gre revolucije, ampak bije individualen boj, pri čemer tudi v vojni vihri ne izgubi interesa za ženske.Da. Na neki način je bila to njegova naloga. Poslanstvo. Konec koncev je v Odpisanih izgubil oficirski čin oziroma bil degradiran, ker se je poonegavil ob potoku z naključno podeželanko.
