V filmu Gorana Paskaljevića Sod smodnika (Bure baruta, 1999) se v neki epizodi srečata prijatelja Sveta in Jova na treningu boksa. Stopita v ring, ta pa – kot v ilustracijo, da se fizično nasilje lahko rodi iz verbalnega, simbolnega – postane prizorišče boksarskega dvoboja šele in prav tako, da so fizični udarci izzvani z verbalnimi. Izzivalec je Sveta, ki začne takole: »Ko si odšel služit vojaški rok, si me prosil, naj popazim na tvojo ženo… No, pa nisem… Če pa že hočeš, sem nanjo tako dobro pazil, da je postala moja ljubica… Kaj pa tvoja hčerkica, se ti zdi, da ti je kaj podobna? Pa se motiš, veš…« Po koncu dvoboja se prijateljsko objameta čez ramena in spijeta pivo; Sveta se gre prhat, Jova se mu pridruži, toda s kosom razbite pivske steklenice, s katerim ga ubije.
Dobil je zvezdniško avro
Če Sod smodnika kot nekakšna parabola o razpadu Jugoslavije hoče reči, da je to državo razneslo od samih izdaj, prevar, pritajenih sovraštev, izgubljenih iluzij, bolestnih egoizmov, občutkov krivde in njihovih zanikanj ter izbruhov nasilja kot »edine možne« razrešitve zavoženih odnosov, potem je ta epizoda dovolj zgovorna, skoraj emblematična. Ni pa morda najprimernejša za začetek članka ob smrti srbskega igralca Dragana Nikolića, nekdanje zvezde jugoslovanskega filma in TV-serij Odpisani in Vrnitev odpisanih. V filmu Sod smodnika je igral Sveto, epizoden lik, ki ni ravno simpatičen, a je vseeno kot neka kvintesenca vsaj tistih nikolićevskih likov – torej ne premočrtno pozitivnih, junaških – ki so bolj mešanica folirantstva in šarmerstva, včasih tudi zlobe, čednega videza in širokega nasmeha.
V 60. letih prejšnjega stoletja so evropski film zasedli antijunaki, blodni, ubežni in potepuški liki, ki so bili prej kot kakšnim idejam ali akcijam prepuščeni naključjem. Če so že imeli kakšen vzor ali zgled, je bil to popkulturni, kot je bil Humphrey Bogart za Michela v Godardovem filmu Do zadnjega diha (1960). Depresivni in zblojeni Peter v Hladnikovem Plesu v dežju (1961) seveda ni mogel imeti niti takšnega zgleda, saj je sanjal samo o črni ženski silhueti na oknu, ta pa je bila prej zatemnitev vsakršnega ideala kot pa njegova prikazen. Morda tudi ali prav zato Miha Baloh, ki je igral Petra, ni mogel postati slovenski Belmondo, ki je igral Michela. Dragan Nikolić pa je dobil takšno zvezdniško avro, se pravi, vsaj nekaj časa je užival sloves »jugoslovanskega Belmonda«, ki si ga je pridobil z vlogo Džimija Barke v filmu Živojina Pavlovića Ko bom mrtev in bel (1967). Kakor je bil Godardov Do zadnjega diha emblematični film francoskega novega vala, tako je bil Ko bom mrtev in bel nedvomno najbolj »impresivno« in radikalno delo »novega jugoslovanskega filma«, kot se mu je še reklo, preden je bil ožigosan kot črni val. Nikolićev Džimi Barka je tipični primer eratičnega antijunaka, potepuškega lika, prepuščenega naključjem, ki pa se v njegovem primeru pojavljajo predvsem v podobi žensk. In pri eni izmed njih, »kavanski pevačici« Ružici, tudi dobi idejo, kaj bi v življenju počel: tudi on bo kavarniški pevec, čeprav ne zna peti. Dragan Nikolić se je lahko toliko bolje, se pravi toliko bolj mučno izkazal z napačnim petjem, kar je znal prav dobro, kot je dokazal v nekaterih poznejših filmih, tudi v Kdo neki tam poje Slobodana Šijana.
Igral v stotniji filmov
Dragan Nikolić (rojen leta 1943 v Beogradu, umrl včeraj po dolgotrajni bolezni) je igral v okoli 100 filmih, v glavnih ali epizodnih vlogah, in naj so bili to liki z družbenega vrha ali dna, zapeljivci, šarlatani, partizani, ilegalci, večne zgube ali šarmerji, je vsem vtisnil svoj pečat rahle ironije, zafrkljivosti in simpatičnosti. Poročen je bil z igralko Mileno Dravić in z njo nastopal v v Srbiji priljubljenem TV-šovu Licem uz lice. Kot član Beograjskega dramskega gledališča in Ateljeja 212 je imel tudi uspešno gledališko kariero: leta 1985 je za vrsto izjemnih vlog prejel oktobrsko nagrado mesta Beograd, leta 2000 pa nagrado Pavleta Vuisića, srbsko igralsko priznanje za življenjsko delo. V sezonah 1982 in 1983 je igral tudi v pariškem Théatre de la Ville.
