Röhrig, madžarski Jud, čigar predniki so končali v Auschwitzu, živi od sredine 90. let v New Yorku, z igralstvom pa se ukvarja zgolj občasno. Med drugim je delal kot učitelj, izdal nekaj pesniških zbirk in študiral na Judovskem teološkem seminarju.
Scenarij režiserja Lászla Nemesa mu je bil tako všeč, da bi se zadovoljil tudi s stransko vlogo: »Nisem ga vprašal, zakaj me je izbral za vlogo Savla, vedel pa sem, da lahko to vlogo dobro odigram, tudi zato, ker je človek pri 47 letih dovolj zrel, da ve, katere stvari so pomembne. In Savlova zgodba je pomembna.«
Zdi se, da vam je bila vloga Savla pisana na kožo. Ste vedeli, da je to prava vloga za vas, takoj ko ste prebrali scenarij?Že ob prvem branju scenarija je bilo jasno, da se izogiba pastem, v katere po navadi stopijo filmi, ki se ukvarjajo s temo holokavsta. Predvsem hollywoodski filmi me vedno znova razočarajo, saj situacije predstavijo na črno-bel način, vedno se najdejo dobri junaki, ki so borijo proti slabim, konci pa ponudijo katarzo in odrešenje, kar je lažno podajanje zgodovine. Druga stvar, s katero me je prepričal scenarij, pa je bila ta, da predstavlja neki nov pristop tudi v sami formi.
Kako vi razumete Savlovo dejanje, s katerim prekrši vsa pravila in ogrozi sebe ter svoje kolege?V začetku filma je Savel v bistvu mrtev človek, ima srčni utrip, vendar je čustveno in mentalno izpraznjen. Okoli njega je toliko smrti, da je sploh ne vidi več. Razlog, da opazi dečkovo smrt, pa je v tem, da je ta smrt drugačna. Lahko bi rekli, da je šlo za napako v sistemu, ki je vzbudila Savlovo pozornost. Deček je razlog, da se je Savel prebudil oziroma vstal od mrtvih. Dečku se želi na neki način oddolžiti, edino, kar lahko stori, pa je to, da mu priskrbi dostojen pokop.
Gledano racionalno gre seveda za slabo odločitev, saj na cedilu pusti svoje kolege in celo ogrozi njihove načrte za vstajo.
Eden izmed kolegov mu celo reče, da je izdal žive na račun mrtvih.Res je. Zato je njegovo odločitev tako težko upravičiti. Vendar je po mojem mnenju Savel hotel narediti nekaj več kot samo fizično preživeti. Ni več hotel upoštevati pravil, ki so mu jih vsilili Nemci, in jim je na tak način povedal: »Ne dovolim, da definirate moj svet. Ne bom se vedel kot žival. Dečka bom pokopal tako, kot bi morali biti pokopani vsi ljudje.« V veliko pomoč pri gradnji lika mi je bila knjiga Jokali smo brez solz (We wept without tears), v kateri je Gideon Greif zbral pričevanja preživelih sonderkommandov, taboriščnikov, ki so delali v plinskih celicah in krematorijih. Gre za zelo natančne opise vsakodnevnih del in nalog. Med drugim naštevajo tudi podrobnosti, kot so ločevanje in pospravljanje oblek, zlatih zob, nakita, ročnih ur. Skozi ta pričevanja, ki so zelo stvarna in povsem brez čustev, sem lahko vstopil v svet, v katerem so živeli sonderkommandi.
Zakaj je v zvezi s sonderkommandom toliko nasprotujočih si mnenj? Nekateri jih imajo celo za sodelavce nacistov, med drugim Primo Levi, ki jih je opisal kot eno stopnjo pred kolaboracijo.Primo Levi jih je opisal tudi kot krematorijske krokarje, vendar je rekel, da je treba sodbo prihraniti. Eden od razlogov je gotovo ta, da sonderkommandi niso smeli govoriti s preostalimi taboriščniki in tako sploh ni bilo komunikacije med njimi. Od drugih so se razlikovali tudi po tem, da niso imeli obritih glav, da so dobivali nekaj več hrane, nekateri od njih pa so lahko nosili celo ročne ure, ker so morali delati po natančno določenem urniku. Od zunaj so bili tako morda res videti kot neke vrste VIP-taboriščniki.
Levi in preostali taboriščniki pa niso vedeli, da so bili obsojeni na gotovo smrt. Bili so namreč ključne priče nacističnih zločinov, natančno so vedeli, kako so delovale tovarne smrti, zato so jih večino pobili. Če so imeli preostali taboriščniki vsaj trohico upanja, da bodo preživeli, so sonderkommandi vedeli, da za njih ni nobenega upanja. Zato so bili edini upori, ki so se zgodili v koncentracijskih taboriščih, prav tisti, ki so jih sprožili sonderkommandi. Vedeli so, da jih čaka gotova smrt, in niso imeli nič izgubiti.
Najbolj demonska plat nacističnega delovanja je gotovo delitev dela. Nacisti so bili v večini primerov fizično oddaljeni od plinskih celic in krematorijev, umazano delo pa so morale opraviti enote sonderkommanda. Tisto, kar ubije božjo podobo v človeku, ni izstradanost ali tetovaža na roki, temveč izničenje človeškosti. Ko so nacisti Jude prisilili, da so prevzeli vlogo v tovarni smrti, so iz Abela naredili Kajna, vzeli so jim človeškost in jih spravili na najnižjo možno eksistencialno raven.
László Nemes je rekel, da je bilo glavno navodilo igralcem, naj ne uporabijo povojnih čustev, se pravi čustev, ki so lahko nastala šele po koncu vojne. Vam je ta napotek pomagal?Film smo hoteli narediti zgodovinsko natančno, zato je bil ta napotek izredno pomemben. Sonderkommandi so bili po nekaj mesecih dela čustveno mrtvi, saj drugače ne bi mogli dan za dnem gledati smrti v oči. Če bi v scene vnašal kakršna koli čustva, bi bila to seveda moja čustva, ki sem jih razvil s povsem druge perspektive, kot jo je imel Savel.
Tudi sicer smo veliko pozornosti namenili podrobnostim, kot je na primer čiščenje plinskih celic. Sonderkommandi so v omenjeni knjigi Jokali smo brez solz med drugim povedali, da je čiščenje vzelo zelo veliko časa. Celice so morali prezračiti, zribati so morali tla in vsakič znova prebeliti stene, da so jih pripravili za nov transport ljudi. S filmom nismo želeli razlagati stvari, ki so se dogajale v plinskih celicah in krematorijih, temveč samo čim bolj verodostojno prikazati stanje.
