Ko Bill Murray v Jarmuschovem filmu Strti cvetovi prejme anonimno pismo in izve, da je oče že odraslega sina, se odloči, da ga bo poiskal, kar seveda pomeni, da mora najprej poiskati svoje nekdanje partnerice. Podobne naloge se loti junak Hornbyjevega romana Zvestoba do groba, ki sestavi seznam bivših in jih nato poišče, da bi dobil odgovor na vprašanje, zakaj je pri tridesetih in nekaj še vedno samski. Iskanje izgubljenih ali preteklih ljubezni je torej očitno dober vir navdiha, kar je ugotovila tudi hrvaška režiserka Tatjana Božić. Tako je s kamero v roki obiskala pet nekdanjih partnerjev in ustvarila filmski dokumentarec Ljubezenska odiseja, iskren in mestoma humoren vpogled v svoje ljubezensko življenje.
Tatjana Božić (1971) je študirala novinarstvo in nato filmsko režijo v Moskvi, danes pa živi v Amsterdamu. Režirala je več kot 20 dokumentarnih kratkometražcev, kot režiserka in snemalka pa dela tudi v televizijski produkciji. Zanima jo predvsem kreativni dokumentarni pristop in kombinacija različnih filmskih form, kar je očitno tudi v filmu Ljubezenska odiseja. Ta je kolaž arhivskega in sodobnega video gradiva, ki po eni strani deluje kot javna terapija, v kateri poskuša avtorica od svojih bivših partnerjev izvedeti, zakaj so se njene zveze nesrečno končale, po drugi strani pa je tudi kritika zahodne predstave o romantični ljubezni, ki jo z logiko »in živela sta srečno do konca svojih dni« hrani popularna kultura.
Od trubadurjev do Hollywooda
Krivdo za pojmovanje ljubezni kot romantične lahko naprtimo trubadurjem, ki so sredi 12. stoletja začeli opevati lepoto in krepost žensk, čeprav so jih – oziroma ravno zato – občudovali zgolj iz daljave, saj so jim bile kot predstavnice višjega sloja ali kot poročene žene nedosegljive. Danes namesto trubadurjev za to skrbijo predvsem hollywoodske romantične komedije, ki z realnostjo nimajo ravno tesnih stikov. Prav to neskladje med mainstreamovskim prikazovanjem ljubezni in resničnostjo intimnih odnosov je Tatjano Božić spodbudilo, da je kamero usmerila na svojo ljubezensko zgodovino. »Stara sem bila 35 let, živela sem v Zagrebu, bila sem samska, ljudje pa so me gledali kot staro devico. »Škoda, da te nihče noče,« so mi govorili. »Tako se je rodila ideja o filmskem avtoportretu, v katerem sem hotela predstaviti, kaj se zgodi, ko romantično pojmovanje ljubezni trči z realnostjo.«
Filmsko potovanje v preteklost
Ponovno je torej navezala stike z nekdanjimi partnerji – nihče od njih ni zavrnil sodelovanja – in se s filmsko ekipo podala na pot. Tako izvemo, da je bil Pavel njena »prva velika ljubezen«, a jo je zapustil zaradi druge ženske; Aleksij je bil igralec, tako na odru kot v življenju; s Frankom sta se hitro ujela, vendar se je vse končalo, »ko je odkril ekstazi«; zaradi Jacoba se je preselila v London, kjer sta si domovanje delila z njegovo materjo; Vjeran ni hotel imeti otrok; na filmski delavnici v Amsterdamu pa je spoznala Rogierja...
Čeprav filmsko beleženje teh srečanj od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja, avtorica premore dovolj humorja in samoironije, da je film ravno prav zabaven in gledljiv. Kljub temu da govori o osebni zgodbi, je v njem najti tudi nekaj univerzalnih resnic o intimnih odnosih. Za to poskrbijo predvsem srečanja z bivšimi in sedanjimi ženami Tatjaninih nekdanjih ljubimcev ter nasveti, ki jih režiserki – rade volje in kadar koli – dajejo njene prijateljice in sorodnice.
Razkrivanje intimnega sveta
Tisto, kar v filmu sprva preseneti in mu v končni fazi doda presežno vrednost, pa je dejstvo, da je bila avtorica pripravljena z gledalci deliti vse svoje vzpone in padce, tudi tiste najbolj boleče, in da je detajle svojega intimnega sveta razkrila na tako drastičen način. »Ko smo snemali, sploh nisem imela pomislekov. Tudi ko so moji bivši govorili, da sem bila fašistka, da sem bila šibka, da sem se jih oklepala in tako dalje, se mi je zdelo, da je to super, to je material, ki ga potrebujem. Ko pa sem začela montažo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem lahko sprejela podobo, ki so si jo ustvarili o meni.«
Danes Tatjana Božić vrednost svojega filma ocenjuje kot režiserka. »Na začetku se mi je zdelo pomembno, da odkrijem Resnico. Vendar pa lahko mediji predstavijo samo del resnice in tudi moj film je tak. Ne predstavi mene in mojega življenja v celoti, ampak samo določene trenutke moje zgodbe. V teh trenutkih sem hotela iti do konca, tudi takrat, ko je bilo to boleče. Če sem na tak način lahko povedala čustveno zgodbo, s katero se gledalci identificirajo, potem sem dosegla, kar sem želela.«
