Zgodbe Davisove, kot je razvidno iz primera, pogosto sploh niso polnokrvne. Formalno se sprehajajo med ultrakratkimi zapisi, enovrstičnicami in aforizmi, ki jih otroci interneta dobro poznamo in visoko cenimo, ter nekoliko razkošnejšimi besedili, ki kratki prozi postavljajo drugačna pravila. V njeni izvedbi kratka zgodba ni miniaturna študija dogodka. Davisova običajno vpelje nekakšno »življenjsko situacijo«, pri kateri pa se ne mudi dolgo in preveč; če je kratki zgodbi namenjeno, da prikaže ključne okoliščine »življenjske situacije«, je kratki zgodbi Lydie Davis namenjeno, da neznane teritorije sicer odstre, a bralca hitro pusti samega. Ponudi mu prst, bralec pa mora do roke sam. Nakaže, da se v fiktivnem registru nekaj dogaja, vendar dopusti, da praznine, ki nastajajo ob neizrečenem in neizčrpanem, zadelamo sami. Takšna metoda postane v besedilu Ustno izročilo (med kolcanjem) celo performativna – kjer se pripovedovalki kolcne, tam se v tekst vrine prazno mesto. Na primer: »Lani je umrla moja sestra in za ––– pustila dve hčerki. Z možem sva se odločila, da b ––– ova dekleti posvojila.« Z lapidarnostjo besedil sodeluje tudi avtoričin slog, ki navija za metonimičnost, manj pa za metaforičnost, ali po domače, pomembnejše je zaporedje besed kot pa njihov izbor. Davisova je izvrstna obrtnica, obvladuje zahtevo, naj bo razmerje med slogom in vsebino uravnoteženo, hkrati pa ravnovesje, ki bi lahko bilo tudi izjemno dolgočasno, živcira s humorjem. Iz »zgodbe« Tovarišica: »Tule sediva skupaj, moja prebava in jaz. Jaz berem knjigo, ona pa si daje opravka s kosilom, ki sem ga pojedla maloprej.«
Davisova duhoviči na način, ki mu niso sveti niti smrt, propad ali garje (»Pomni, da nisi drugega kot prah./Skušala bom to imeti v mislih.«), povsem neobremenjeno se norčuje iz disfunkcionalnega odnosa (kakor v zgodbi Stara mati in Nergač) ali iz nezainteresirane matere (v zgodbi Sebičnost). Avtoričin dosledni humor nam ob tem ne sporoča, da je mogoče iz vsega briti norce, temveč – kot vsaka pesimistova ponovitev – nakazuje na razpoke in simptome, na vse tisto, kar je treba vzeti resno. Naslanja se na večno španovijo med vicem in resnico; kar je potujeno, je lažje zagledati in lažje zdržati. Če so »življenjske situacije«, ki jih napeljuje Davisova, manj zanimive, jih, ironično, povzdiguje zlasti avtoričina zmožnost distanciranja in s tem temeljite, čeprav trikrat zazankane, posredne analize.
