Vendar pa se kitajski voditelji zavedajo, da brez tako imenovane »mehke moči« vrhunski status njihove države ne bo popoln. Najvišje politično vodstvo je zato lani sklenilo, da mora Kitajska tudi v športu postati vodilna svetovna sila. Izbrali so nogomet kot najbolj množičen svetovni šport. Nogomet je namreč kolektivni šport za razliko od zelo priljubljenega namiznega tenisa, v katerem so doslej blesteli Kitajci, ki je izrazito individualni šport. Nogomet priteguje izjemno pozornost javnosti, dviga pa tudi patriotske občutke, kar je za Kitajsko, ki se sooča z velikimi problemi gospodarske preobrazbe, izjemnega pomena. Za politike verjetno ni večjega zadovoljstva, kot so zmage državnih nogometnih reprezentanc, ki jim navdušeno ploskajo milijoni navijačev. Vse skrbi so takrat pozabljene.
Čeprav že od leta 2004 deluje kitajska super nogometna liga, nogomet doslej ni bil šport, s katerim bi se Kitajci množično poistovetili, tako kot se na primer alpski narodi s smučanjem. Kitajski mediji sicer s ponosom pišejo, da so svojevrsten nogomet igrali na kitajskih dvorih že v 10. stoletju kot neke vrste strateško igro, podobno šahu. Od tod naj bi se po svileni poti tudi razširil v Evropo. Za mnoge je nogomet zanimiv tudi zaradi stavnic in iger na srečo, ki so na Kitajskem zelo omejene.
Nogomet, izbirni šolski predmet
Velik del kitajskega političnega vodstva, posebej pa predsednik Ši Džinping, spada med vnete nogometne navdušence. To potrjuje tudi dejstvo, da je kitajski predsednik nemški kanclerki Angeli Merkel med njenim zadnjim obiskom v Pekingu podaril dragoceno tapiserijo, ki prikazuje, kako so na dvoru dinastije Song že v 10. stoletju v igri – imenovala se je cuju – brcali nogometno žogo. Ta je bila sprva napolnjena s konjsko žimo in sestavljena iz dveh delov, kasneje pa so jo napolnili z zrakom, da je bila lažja, in jo sestavili iz 12 delov, da je bila bolj okrogla.
Kljub dolgi tradiciji je doslej nogomet igralo le malo Kitajcev. Medtem ko imajo na Nizozemskem, ki ima 16 milijonov prebivalcev, 1,2 milijona registriranih amaterskih nogometašev, je na Kitajskem, ki ima približno 1,3 milijarde ljudi, samo okoli 8 tisoč registriranih nogometnih igralcev. To se bo v prihodnjih letih bistveno spremenilo, saj država napoveduje gradnjo številnih novih nogometnih stadionov in veliko finančno podporo razvoju tega športa.
Od lanskega leta je namreč nogomet sestavni del kitajskih družbenih reform oziroma programa Ši Džinpingovih »kitajskih sanj«. Na zasedanju osrednje programske reformne komisije, ki usmerja kitajske družbene reforme, vodi jo predsednik Ši Džinping, so igranje nogometa uvrstili med najpomembnejše državne prioritete oziroma na prvo mesto reformnih prizadevanj, celo pred boj proti korupciji. Zanimivo je, da je do sprejetja tega v marsičem presenetljivega sklepa prišlo v času, ko je Kitajska dobila organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2022.
Kitajski nogometaši so doslej igrali samo na svetovnem prvenstvu leta 2002, vendar so iz tekmovanja izpadli, saj niso dali niti enega gola. Nov nacionalni nogometni program naj bi, kot pravijo kitajski politiki in nogometni zanesenjaki, preprečil ponovitev takšne nacionalne sramote.
Ši Džinping je sicer že od mladih nog zelo vnet nogometni pristaš. Na njegovo zahtevo so na primer lani v vse osnovne in srednje šole na Kitajskem uvedli nogomet kot poseben izbirni predmet. Sedemsto posebej izbranih šol bo v triletnem poskusnem projektu imelo v učnem programu posebne ure nogometne vzgoje na osnovi najboljših tovrstnih nemških in angleških programov. Predvideno je, da bodo omenjene programe začeli postopoma izvajati na 20 tisoč šolah od leta 2017 naprej. Nekateri svetovno znani nogometaši in trenerji so na Kitajskem že začeli ustanavljati svoje nogometne šole. Lani je na primer nekdanji portugalski napadalec Luis Figo ustanovil svojo nogometno akademijo v Pekingu in Šanghaju, klub Evergrande Taobao iz Guangdžova pa je najel vrsto tujih trenerjev, ki bodo v njegovi klubski akademiji trenirali več kot 3000 mladih kitajskih nogometašev. Številni nogometaši kitajske profesionalne lige, ki je na zelo slabem glasu, so ob pomoči države začeli igrati v tujih klubih: samo v nemški nogometni ligi je lani igralo enajst kitajskih nogometašev.
Denar, denar in še enkrat denar
Cilj vseh teh ukrepov je, da bi Kitajska postala svetovna sila tudi v nogometu, da bi bila prirediteljica enega izmed naslednjih svetovnih nogometnih prvenstev in da bi se na njih tudi dobro uvrstila oziroma, kot se je izrazil predsednik Ši Džinping, tudi zmagala. Ta cilj je postal tudi uradna partijska in državna politika. Kako bo mogoče te cilje uresničiti ob dejstvu, da je po mnenju kitajskih športnih komentatorjev nogomet v tem trenutku po kvaliteti še vedno zelo pri dnu, predvsem zaradi slabe tehnične ravni in fizične pripravljenosti igralcev, endemične korupcije in pogostega nameščanja rezultatov nogometnih tekem, ostaja za zdaj neodgovorjeno vprašanje. Če in ko bodo državni inšpektorji za boj proti korupciji začeli sistematično preiskovati nogometne klube, obstaja namreč nevarnost, da bodo klubi ostali brez številnih igralcev in funkcionarjev, profesionalna liga pa brez številnih sodnikov. Partija, ki z neusmiljeno roko čisti korupcijo v državni upravi, policiji in vojski ter državnih podjetjih, je doslej, kar zadeva nogomet, mižala »na eno oko«, čeprav so več klubov kaznovali z visokimi globami, nekaterim pa grozi celo zaprtje. Kitajska državna nogometna reprezentanca bi bila po mnenju športnih strokovnjakov mnogo bolj uspešna, če bi jim uspelo zatreti korupcijo. Javna skrivnost je bila namreč, da so morali nogometaši, če so hoteli nastopiti v državni reprezentanci, selektorjem in drugim funkcionarjem plačati podkupnino. Zato v državni reprezentanci pogosto ne nastopajo najboljši, ampak tisti, ki lahko plačajo visoke podkupnine.
Kitajski športni funkcionarji so se v želji, da bi kitajski nogometaši čim prej dosegli mednarodne standarde, usmerili predvsem na klube v Braziliji, Veliki Britaniji, Nemčiji in Franciji, zelo visoko pa kotirajo tudi srbski trenerji in nogometaši. Kitajski mediji so na primer še vedno polni pohval na račun srbskega trenerja Bore Milutinovića, ki je kot trener kitajske državne reprezentance leta 2002 Kitajsko prvič uvrstil na svetovno nogometno prvenstvo. Po poročanju kitajskih medijev bodo Brazilci na podlagi sporazuma med državama iz leta 2011 pomagali Kitajcem vzgojiti novo generacijo nogometašev, ki bo lahko posegala po najvišjih nogometnih trofejah. V kitajskih nogometnih klubih že delujejo številni brazilski trenerji in igralci.
Med letošnjim zimskim prestopnim rokom so kitajski nogometni klubi namenili za nakupe tujih nogometašev rekordne vsote denarja. Upadanje gospodarske rasti in zmanjševanje stroškov tako v javnem kot zasebnem sektorju, ki se poskušata prilagoditi razmeram, se v nogometnih klubih sploh ne pozna. Januarja na primer je klub Jiangsu Suning kupil od britanskega kluba Chelsea brazilskega napadalca Ramiresa za 35 milijonov dolarjev, teden dni kasneje je klub Evergrande Taobao iz Guangdžova kupil od španskega kluba Atletico Madrid kolumbijskega napadalca Martineza za 45 milijonov dolarjev, klub Jiangsu pa je posekal svoj prvi rekord, saj je za brazilskega napadalca Teixera ukrajinskemu klubu Šahtar Doneck plačal rekordnih 53 milijonov dolarjev. Kitajski klubi so za nakupe igralcev samo v zimskem prestopnem roku plačali več kot 300 milijonov dolarjev, kar je bistveno več kot vsi evropski nogometni klubi skupaj.
Podobno astronomske so tudi vsote za televizijske prenose tekme kitajske super lige. Lani, še preden je država nogomet razglasila za državni šport številka ena, je kitajska državna televizija za prenose plačala 9 milijonov dolarjev, letos bo vsota narasla že na 200 milijonov dolarjev. V naslednjih petih letih pa naj bi za vse prenose odšteli že 1,25 milijarde dolarjev.
Stave kot nedovoljen, a donosen »šport«
Po ocenah Interpola se v nogometnih stavnicah po svetu obrne okoli 680 milijard dolarjev letno, od tega odpade več kot polovica na ilegalne stave v Aziji. Ilegalne nogometne stavnice so tudi na Kitajskem sestavni del nogometne mrzlice, ki spremlja posebej svetovna nogometna prvenstva.
Igre na srečo imajo na Kitajskem dolgo tradicijo. Vpeljale so jih bivše kolonialne sile, ki so si v 19. stoletju poskušale tudi s spodbujanjem hazarderstva med ljudmi podjarmiti Kitajsko. Po zmagi revolucije pa so jih oblasti bistveno omejile. Nogometne stave so na Kitajskem dovoljene v bivši britanski koloniji Hongkongu in bivši portugalski enklavi Macau, ki imata v okviru Kitajske poseben politični status. Lani so dobički od nogometnih stav v teh dveh pokrajinah znašali več kot 13 milijard dolarjev. Nekajkrat večji pa so ocenah kitajske policije dobički od ilegalnih nogometnih stav, ki jih večinoma prek interneta organizirajo razne mafijske združbe. Policija ocenjuje, da je okoli 80 odstotkov vseh nogometnih stav položenih v ilegalnih stavnicah. V času zadnjega svetovnega nogometnega prvenstva je kitajska policija aretirala na primer člane štirih mafijskih družin, ki so se ukvarjale z ilegalnimi nogometnimi stavami. Vsak njihov računalnik je v mesecu pred začetkom svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji ustvaril v povprečju 12 milijonov dolarjev prometa; koliko je bilo takšnih računalnikov, ni znano. Na teh stavnicah se obračajo očitno ogromne količine denarja.
Kitajsko politično elito je prevzela nogometna mrzlica, ki naj bi se prenesla tudi na javnost, posebej na mlade. Če bodo zaradi dolgotrajnega in bolečega prestrukturiranja kitajskega gospodarstva težje prihajali do kruha, naj imajo vsaj igre.
