Sodeč tudi po naslovih v večini kitajskih časopisov najnovejša liberalizacija politike rojstev na Kitajskem ne bo prinesla želenega dolgoročnega učinka. To potrjujejo tudi podatki, da je interes za drugega otoka, potem ko so konec leta 2013 parom, ki izhajajo iz družine enega otroka, dovolili povečanje družine za enega člana, prijavila manj kot desetina upravičenih parov. Od 18 milijonov upravičenih parov jih je samo okoli 1,2 milijona zaprosilo za dovoljenje za povečanje družine. Vsak, ki si želi večjo družino, mora, tudi če je do nje upravičen, namreč še vedno dobiti formalno dovoljenje lokalne komisije za načrtovanje družine.
Politika enega otroka je bila uvedena v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot začasni (enoletni) ukrep. V veljavi je ostala kar 35 let, partijski ideologi pa so jo imenovali »kitajski ljudski zid«. Ko so jo uvedli, je bila rodnost na Kitajskem zelo visoka, vsaka ženska je takrat povila v povprečju šest otrok. V obdobju velikega skoka in kulturne revolucije, ki sta sledila obdobju hudega pomanjkanja hrane in lakote, zaradi česar so umirali milijoni, je komunistična partija zato pozivala najprej svoje člane, naj prostovoljno spočenjajo manj otrok, s sloganom »pozno, dolgo, malo otrok«. Ker to ni zaleglo, je prevladal predlog centralne komisije za načrtovanje družine, da se rojstva zakonsko omejijo na enega otroka na družino. To je bil prvi veliki odklon od ideologije očeta revolucije Mao Cetunga, ki je tako kot druge socialistične elite po svetu v tistem času zagovarjal velike družine oziroma visoko nataliteto.
Vodstvo kitajske komunistične partije je pod vodstvom arhitekta kitajskega »gospodarskega čudeža« Deng Xiaopinga podleglo mnenju, da bo proizvodnja hrane še naprej bistveno zaostajala za rastjo prebivalstva, v čemer je bilo takrat zaradi obsežnih lakot zrno resnice. Za cilj so si postavili, da do leta 2000 število prebivalstva na Kitajskem ne sme preseči 1,2 milijarde. Kitajska je imela namreč že četrtino svetovnega prebivalstva in vsega 7 odstotkov vseh obdelovalnih površin, dve tretjini prebivalcev pa je bilo mlajših od 30 let. Že po nekaj letih uspešnega izvajanja tržnih reform se je pokazalo, da je Kitajska sposobna prehraniti svoje prebivalstvo, vendar je partija vztrajala pri začrtanih ukrepih. Še več, dosledno izvajanje politike enega otroka je zlasti v odročnih, gospodarsko zaostalih provincah, kjer je bila nataliteta najvišja, postalo glavno merilo za napredovanje lokalnih partijskih in drugih veljakov. Njihov osebni karierizem in egoizem sta postala za Kitajce, ki so bili tradicionalno navajeni živeti v velikih družinah, vir velike nesreče.
Uradno neobstoječi otroci
Visoke kazni so tudi pomemben vir prihodkov lokalnih oblasti, kar je bil eden od razlogov, da so se lokalni veljaki do danes izrekali proti odpravi politike enega otroka. Njen sestavni del so bili redno mesečno nadzorovanje žensk, da morda niso noseče, prisilni splavi, neredko tudi v visoki nosečnosti, prisilna sterilizacija, izguba službe in visoke kazni, pa tudi velik porast samomorov in velike osebne stiske in travme prizadetih parov. Po lanskoletnih podatkih kitajskega ministrstva za zdravje so zdravniki od uvedbe te politike opravili 336 milijonov splavov in 196 milijonov sterilizacij, mnogo tudi prisilnih, kar 87 odstotkov poročenih žensk pa uporablja eno od oblik kontracepcije, kamor sodi tudi sterilizacija.
Pari, ki se niso pokorili tej politiki, so bili strogo kaznovani: če so bili zaposleni v javnem sektorju, so izgubili službo, poleg tega so morali plačati kazen povprečno v višini 6 do 12 mesečnih plač, tisti z višjimi dohodki pa tudi bistveno več, s čimer naj bi pokrili stroške šolanja in zdravstva za to kategorijo »izvenzakonskih« otrok. Mnogim so zaplenili tudi premoženje. Posledica te politike je bila, da ljudje, ki so se »pregrešili« zoper ta zakon, še zlasti v provincah, niso prijavljali rojstev. Tako je na Kitajskem, kjer imajo poseben sistem za registracijo stalnega prebivališča in drugih za državljanstvo pomembnih podatkov, kot je na primer rojstni list, nastala posebna kategorija »uradno neobstoječih otrok«. Njihovo število ni znano, ocene pa se gibljejo od 13 do 30 milijonov. Leta 1990 so na primer zabeležili 23 milijonov rojstev, leta 2000 pa so našteli 26 milijonov otrok, starih deset let, kar pomeni, da je v tem obdobju prirastek ilegalnih otrok brez vsakih pravic znašal 3 milijone. Posledica tega stanja je bila tudi ilegalna trgovina z ilegalnimi otroki, ki so za nameček še izključeni iz šolskega sistema.
Politika enega otroka ne velja za vse. Izvzete so bile manjšine in kmečko prebivalstvo. Le-to ima pravico do drugega otroka, če je bil prvi otrok ženskega spola, po petih letih pa ima avtomatsko pravico do drugega otroka. Manjšine imajo lahko načeloma tri otroke pa tudi več, odvisno od dovoljenja lokalnih oblasti, če gre za slabo naseljena območja. Poleg tega obstaja še nekaj izjem: na primer zakonci, ki imajo prvega otroka s posebnimi potrebami, imajo pravico do drugega, prav tako zakonci, ki jim je preminil otrok, če sta oba zakonca zaposlena v visoko rizičnih poklicih itd. Strogo velja le za zaposlene v javnem sektorju in ljudi, ki živijo v urbanih naseljih, oziroma po ocenah demografov za nekaj več kot 35 odstotkov vsega prebivalstva. Demografi zato opozarjajo, da politika dveh otrok ne bo prinesla niti novega »baby booma« niti ne bo odpravila vprašanja hitrega staranja kitajskega prebivalstva. Kitajska ženska rodi v povprečju 1,6 otroka, indijska okoli 2,5, nemška 1,38, ameriška pa 1,88. Kitajska je torej daleč od enostavne reprodukcije prebivalstva, to je 2,1 rojstva na žensko.
Slika je še bolj črna, če upoštevano statistike svetovne organizacije, po kateri se kitajsko prebivalstvo nezadržno stara. Trenutno je povprečen Kitajec star 37 let, že leta 2050 bo star povprečno 50 let, medtem ko bo povprečen Američan star 42 let. Sosednje azijske države imajo še bolj porazne statistike, na primer Južna Koreja ali Japonska, izjema je predvsem Indija. Že leta 2035 bosta prišla na enega otroka (do 14. leta starosti) dva prebivalca, ki bosta starejša od 60 let.
Poseben problem je veliko neravnovesje med spoloma. Zaradi tradicije, po kateri sinovi skrbijo za ostarele starše, so na Kitajskem dajali prednost moškim potomcem, zato so v preteklosti ženske množično splavljale zarodke ženskega spola. Zdravniki, ki opravljajo ultrazvočne preiskave nosečnic, so na primer podvrženi hudim kaznim, če izdajo spol otroka. V zadnjih letih se je trend obrnil. Bolj je namreč v veljavi ženski spol.
V povprečju se na svetu rodi okoli 105 fantkov na 100 punčk, na Kitajskem pa je to razmerje skoraj 120 proti 100. Zaradi tega je na Kitajskem okoli 30 milijonov nesrečnih samskih moških, ki ne morejo najti ženske, kar že povzroča družbeno nestabilnost oziroma agresivno obnašanje določenih skupin mladih moških.
Staro prebivalstvo
Oblasti trdijo, da se je kitajsko prebivalstvo zaradi politike enega otroka zmanjšalo za okoli 300 do 400 milijonov, demografi pa menijo, da bi število prebivalstva tako in tako začelo upadati. Kot primer navajajo Hongkong, kjer kljub temu, da politika enega otroka za to provinco ne velja, število prebivalstva upada, saj ženske rodijo povprečno samo po enega otroka.
Kitajska se bo torej še naprej soočala z demografsko krizo, saj sedanji ukrepi ne bodo obrnili trenda staranja prebivalstva, kar je tudi posledica daljšega življenja. Kitajci umirajo povprečno pri starosti 78 let, Pekinžani živijo v povprečju 80 let, prebivalci Šanghaja pa celo 81 let, s tem da živijo ženske povprečno skoraj pet let dlje kot moški. To je opazno tudi na ulicah kitajskih mest, kjer so začele prevladovati starejše ženske.
Načrt, po katerem naj bi do konca naslednje petletke, to je do leta 2020, na Kitajskem odpravili najhujšo revščino, bo uspel samo, če bodo izvedli tudi obsežne reforme pokojninskega sistema in zagotovili pokojnine vsem zaposlenim. Zdaj jih dobivajo le tisti, ki so bili zaposleni v državnih službah in podjetjih. Vlada je že sprejela načrt za postopno zviševanje upokojitvene starosti, večina ljudi, sploh kmetje v provincah in sezonski delavci v zasebnem sektorju, pa ni upravičena do pokojnine. Glede na to, da bosta že leta 2035 prišla na enega več kot 60 let starega prebivalca komaj 2,1 delavca (danes še 4,4 delavca), se utegne Kitajska soočiti z izzivom nove revščine.
Čeprav je centralni komite KP Kitajske na zadnji seji sprejel sklep o pravici zakoncev do dveh otrok, pa še ni znano, kdaj bo sklep začel veljati. Komisije za načrtovanje družine že opozarjajo državljane, da še vedno velja stari zakon, da pa žensk, ki so trenutno drugič noseče, ne bodo več kaznovali. Nejasno je tudi, ali bo zakon veljal tudi za samske ženske, saj najnovejši partijski sklep omenja samo pravico parov do dveh otrok, prav tako ni znano, ali bodo naposled lahko legalizirali tudi doslej »zakonsko neobstoječe« otroke. Zakon naj bi predvidoma začel veljati marca prihodnje leto, ko ga bo potrdil kitajski nacionalni kongres na rednem letnem zasedanju. Zadnje liberalizacije politike rojstev, po kateri lahko imajo drugega otroka pari, ki izhajajo iz družin z enim otrokom, na primer še vedno ne izvajajo v kar sedemnajstih kitajskih provincah. Ali bo tokrat drugače?
Zakaj so oblasti oziroma vladajoči vrhovi komunistične partije, kar zadeva populacijsko politiko, še naprej proti popolni sprostitvi politike rojstev, za zdaj ni jasno. Vse študije kažejo, da bo politika dveh otrok le začasno povečala število novorojenih otrok za največ 2 milijona na leto, potem pa se bo učinek začel počasi izgubljati. Tudi če bi odpravili vse omejitve, se trend dolgoročno ne bo obrnil. Zato demografi napovedujejo, da bodo politiki morali v naslednjih letih še enkrat popustiti oziroma povsem sprostiti demografsko politiko. Na konferenci o svetovnem prebivalstvu leta 1994 v Kairu so sklenili, da je pravica ljudi in ne vlad, da odločajo o številu svojih potomcev. Tega cilja kitajske oblasti še niso uresničile, kljub najnovejši liberalizaciji na tem področju.
