Po katastrofalnem prvem tednu, v katerem je razprodaja delnic kitajskih podjetij odnesla 1000 milijard dolarjev vrednosti, je kljub petkovemu delnemu izboljšanju stanje še vedno precej skrb vzbujajoče.
V včerajšnjem trgovanju sta namreč indeksa Shanghai Composite in Shenzen Composite izgubila nadaljnjih 5,3 in 6,6 odstotka vrednosti. Izgube v prvih šestih trgovalnih dneh so tako narasle na več kot 15 odstotkov pri prvem in 20 odstotkov pri drugem indeksu.
Za razliko od prejšnjega tedna, ko sta nemški indeks Dax in ameriški S&P 500 izgubila slabih štiri in šest odstotkov vrednosti, pa panika v tem tednu (še) ni zajela svetovnih finančnih trgov. Kar pa seveda ne pomeni, da turbulence v Kitajski ne bodo sprožile novih težav v svetovnem gospodarstvu.
Kitajsko tavanje v temi
Argument, da predstavlja kitajski finančni sektor zaradi svoje relativne nerazvitosti manjše tveganje kot finančni trgi v velikih razvitih ekonomijah, je preživet. Prvič, zaradi hitrega razvoja kitajskega finančnega sektorja je ta po deležu v BDP skoraj enak britanskemu. In drugič, igra ključno vlogo pri gospodarski rasti Kitajske, saj je lani predstavljal že približno petino rasti BDP. Veliki šoki imajo posledično vse večji vpliv na realno ekonomijo in odločitve kitajskih oblasti, ki iščejo poti k vzdržni rasti.
Večina strokovnjakov se strinja, da je kitajski model rasti, ki je dolgo temeljil na izvozu in na enormnih investicijah (kitajska gradbena podjetja naj bi med letoma 2011 in 2013 vlila več betona kot ZDA v vsem 20. stoletju), nevzdržen. Tega se zavedajo tudi v Pekingu, zaradi česar iščejo nov motor rasti. To naj bi postala domača poraba, ki je zaradi varčnosti Kitajcev za zdaj precej nizka. Zasebna poraba znaša denimo le 37 odstotkov BDP, kar je 15 odstotnih točk manj kot v Sloveniji in polovico manj kot v ZDA.
Peking je s ciljem spodbujanja porabe in večje vpetosti državljanov v delniške in finančne trge izvedel celo vrsto ukrepov, s katerimi pa je na žalost destabiliziral finančne trge, ki so vse bolj podvrženi velikim nihanjem. Ob upočasnjevanju svetovnega povpraševanja so zašla v težave tudi kitajska podjetja, ki ne morejo več povečevati svojih kapacitet in krepiti izvoza. V zadnjih mesecih je začela pešati tudi industrijska proizvodnja. Upočasnjevanje gospodarske rasti Kitajske dela preglavice kitajskim politikom, ki se soočajo z naraščajočo množico preprek pri poskusih vzdrževanja napihnjenih cen nepremičnin in premoženja na finančnem trgu. To seveda stopnjuje pritiske na finančne institucije, katerih bilance so se v zadnjih letih rasti krepko napihnile.
Zadolženost podjetij dodatna skrb za Peking
Visoka zadolženost podjetij je tempirana bomba za Kitajsko. Zlasti ob dejstvu, da oblasti, ki imajo v lasti približno polovico delnic podjetij na borzah, vztrajno preprečujejo stečaje in dolžniška prestrukturiranja. Prav lahko se torej zgodi, da bodo banke kljub podpori Pekinga, ki ima na računih okoli 3000 milijard dolarjev deviznih rezerv, klecnile pod bremenom slabih posojil.
Ob veliki rasti obsega kreditiranja je tak scenarij vse verjetnejši. Delež danih posojil finančnih institucij v BDP se je po podatkih kitajskega statističnega urada v 15 letih povečal za tretjino – na okoli 130 odstotkov. Številka sama po sebi ni alarmantna, vendar je treba poudariti, da je kitajski BDP od leta 2000 do konca lanskega leta zrasel s 1205 na okoli 11.000 milijard dolarjev. Izpostavljenost finančnih institucij se je v tem času dejansko povečala za več kot desetkrat, in sicer na približno 14.000 milijard dolarjev. Če k temu prištejemo še bančništvo v senci, pa naj bi bili kitajsko gospodarstvo in gospodinjstva prepredeni že z več kot 22.000 milijardami dolarjev dolgov (200 odstotkov BDP).
Juan kot rešitev?
Za preprečitev katastrofe je nujno prestrukturiranje kitajskega gospodarstva, ki se vidno ohlaja. V Kitajski želijo to doseči tudi z depreciacijo svoje valute – juana.
Kitajska centralna banka je z depreciacijo juana prvič presenetila avgusta lani, kmalu po poletnem zlomu borze, nato pa je vajo v manjšem obsegu ponovila še nekajkrat, nazadnje prejšnji teden. Juan je danes proti dolarju vreden skoraj šest odstotkov manj kot avgusta lani.
Cilj je jasen, Kitajci želijo z znižanjem vrednosti juana postati konkurenčnejši na mednarodnih trgih, s čimer naj bi okrepili izvoz. Hkrati pa želijo, da bi relativno višje cene spodbudile porabo doma proizvedenih dobrin tako v podjetjih kot tudi v gospodinjstvih.
Za portal Project Syndicate je Mohamed A. El Erian, prvi ekonomist zavarovalnice Allianz, ocenil, da Kitajska s svojim početjem spodbuja neravnovesja na svetovnih finančnih trgih. Opozarja, da bi lahko poceni juan celo odvzemal rast preostalim državam – ne smemo namreč pozabiti, da je Kitajska poleg ZDA glavna trgovinska velesila na svetu.
