Kar zadeva jazz in improvizirane godbe, ima prireditelj prijetne skrbi. Iz nabora domačih glasbenikov lahko vedno sestavi mini festival, ki bo zanimiv, svež in poleten. Predvsem bo glasbeno raznovrsten, kar priča o številnih smereh in tokovih, ki jih glasbeniki vključujejo v svoje muziciranje – od eksperimentalnih do tradicionalnih. Vsi glasbeniki so vpeti v mednarodno dogajanje. Ne ždijo doma. Velika večina se je šolala ali še študira v tujini, nekateri tam začasno živijo, muzicirajo s stanovskimi kolegi, so na turnejah, so mobilni, radovedni, željni izpopolnjevanja svoje veščine, vodijo lastne skupine ali pa so člani skupin. Jazz je še izzivalno glasbeno polje, kjer se pretakajo ideje. K temu zavezujejo njegova bogata tradicija in planetarnost, gojenje občutka za individualnost in kolektivnost.
Ni čudno, da je vsaka od treh nastopajočih skupin v prijetno polnem klubu predstavljala najnovejše, kar je ustvarila in zabeležila na albumu v zadnjem letu: trio pianista Roka Zalokarja, ki študira na Nizozemskem, saksofonist Jaka Kopač s kvartetom izvrstnih newyorških jazzarjev in basist Robert Jukič z domačo bando, kvartetom za »žvečenje« jazzovskih standardov na avtorsko sodoben način. Ravno Jukič, ki je muziciral zadnji, že v precej izpraznjenem klubu, potem ko sta prvi dve skupini po nepotrebnem razvlekli svoja nastopa, je najbolj žmohtno segel v gradivo, ki je bilo podlaga inovacijam. S kitaristom Janijem Modrom, trobentačem Igorjem Matkovićem in bobnarjem Žigo Kožarjem so ga gnetli robato in prefinjeno, funkovsko in meditativno. Iskrivo so povezovali koščke jazzovskih viž. Ob dobro podloženem električnem basu so zveneli zdajšnji, hecno plesni, skoraj trendovski. Jukič svojo bluesovsko in soulovsko neposrednost vedno vnaša v svojo godbo.
Muziciranje Kopačevega kvarteta je zvenelo uglajeno, kot izvrstno obrtno narejena muzika, ki se povsem prilega visokim izvajalskim standardom ameriškega neotradicionalnega jazza z izpričano muzikalnostjo, strogo harmonsko in ritmično zgradbo, obdarjeno s finesami, kjer je v odmerjenih solih izstopal rafinirani bobnar Willie Jones III. Simpatičen trio Roka Zalokarja je nakazal, kaj vse se dogaja v študirajoči glasbeni glavi mladega pianista, ki godbe in njihovo skladanje zajema z veliko žlico, zvedavostjo, liričnostjo in iskanjem močnejših emocionalnih trenutkov, ki ga zares šele čakajo v njegovi glasbeni prihodnosti.
