Andraž Teršek: Pravno državo razume in spoštuje, kdor hitro prizna, da je kriv!

Ustavno kazensko procesno pravo

To temo načenjam, ker je posebej pomembna za vprašanje temeljnih ustavnih pravic in temeljnih procesnih pravic obdolžencev v kazenskih postopkih. Torej za način strukturiranja in vodenja kazenskih postopkov od prvega stika z osumljencem, preko ravnanja z obdolžencem, do zadnjega koraka – sodbe sodišča o krivdi obtoženca. To je vsebina ustavnega kazenskega procesnega prava, ki se poučuje na pravnih fakultetah. Po mojem védenju in izkušnjah vključuje študijsko premlevanje in analitično preučevanje filozofije in teorije kazenskega procesnega prava, kritični študij prenosa ustavnih temeljev procesnih varovalk v kazenskih postopkih v veljavno zakonodajo in analizo sodniške razlage te vsebine.

Pravne fakultete naj bi pravo študirajoče ljudi dobro naučile tudi kazensko procesnega prava. To je nadvse pomembno za razumevanje delovanja pravne države, institucij oblasti, odnosa med državo in posameznikom, temeljnih vrednot ustavne demokracije, dosežkov razsvetljenstva in humanizma v pravu, možnosti uporabe sile in prisile, torej tudi kaznovanja, za razvoj prava kot kulture in odraza civiliziranosti, ne le umnosti in inteligentnosti. A četudi pravne fakultete in učitelji prava izvedbeno in vsebinsko primerno opravijo to privilegirano nalogo, to ni dovolj za krepitev in razvoj vladavine prava. Diplomantke in diplomanti pravnih fakultet morajo naučeno razumeti, dojeti in ponotranjiti.

Vsakdo, ki diplomira iz prava, bi moral odlično razumeti, kako je treba posameznika pravno zaščititi v kazenskem postopku, v kateri fazi postopka ga je treba učinkovito ščititi, kako to storiti, zakaj je to tako zelo pomembno in zakaj z vidika vladavine prava in ustavnosti ne sme biti drugače. Razumeti bi moral, da je pravica do zagovornika temeljni civilizacijski standard, da obdolženi ne sme biti kakorkoli vsebinsko obravnavan, dokler ob njem ne sedi zagovornik (odvetnik) ali pa se mu obdolženi obveščeno, premišljeno in zavestno ne odpove. In da se policija ali tožilstvo ne smeta vsebinsko pogovarjati z obdolžencem ne o krivdi, ne o dokazih, ne o podrobnostih postopka ali o čemerkoli, kar bi lahko vplivalo na rezultat kazenskega postopka, preden ob njem ne sedi odvetnik ali preden se ni obdolženec zavestno, nedvoumno in premišljeno odpovedal pravici do odvetnika; torej še preden se je z njim tožilec karkoli pogovarjal o čemerkoli vsebinskem, vezano na kazenski postopek, predvsem pa glede dokaznega gradiva in vprašanja priznanja krivde.

Diplomirani pravnik mora dojeti, da merilo kakovosti vladavine prava ni število kazenskih obsodb, ampak odnos do ustavnih pravic obdolžencev in skrb sodišč za dosledno spoštovanje teh pravic, ne glede na to, kdo je oseba v kazenskem postopku in kaj si o njem ali o očitanem kaznivem dejanju kdorkoli misli. Predvsem pa ne glede na to, kaj si o njem misli laična javnost.

Pravna pravilnost, ne število obsodb

Razumeti je treba, da tožilci in sodniki niso sistemsko postavljeni v funkcijo kaznovanja obdolžencev, ampak v funkcijo poštenega kazenskega postopka in pravičnega sojenja. In da sta poštenost postopka in pravičnost sojenja postavljeni v odvisnost od spoštovanja procesnih pravic v kazenskem postopku. Ta lahko pripelje tudi do obsodilne sodbe in kaznovanja, a le, če v postopku ni bila storjena nobena bistvena kršitev temeljnih ustavnih in procesnih pravic obdolženca. Vsem predstavnikom pravniškega poklica mora biti razumljivo in jasno, da obsodilna sodba ni cilj kazenskega postopka in da hitrost sprejetja obsodilne sodbe ni merilo uspešnosti kazenskih sodišč. In da pomeni odstop od dosledne zaščite temeljnih pravic osumljencev in obdolžencev v kazenskih postopkih zaradi hitrejšega vodenja in končanja teh postopkov tudi odstop od civilizacijske funkcije prava in moralnih temeljev katerekoli službe v pravosodju. Pa tudi, da sleherni poskus ugajati javnosti z zatrjevanjem, da se učinkovitost kazenskih postopkov meri s številom obsodilnih sodb, pomeni pogrom pravne države, propad pravne civilizacije, razvrednotenje temeljnih pravnih vrednot in rušenje ustavnega reda.

In k bistvenemu problemu. Seznanjen sem bil z uradnim obvestilom, ki ga je sestavilo in podpisalo okrožno sodišče v Ljubljani, naslovljeno pa je kot projekt pospešenega obravnavanja kazenskih zadev. Vsebina tega domnevnega »projekta« pomeni hitropotezno in enopotezno zanikanje prav tistega, kar je in mora biti pravna abeceda ali slovnica v kazenskih postopkih ali pa minimalni standardi za vladavino prava. Torej tistega, kar predstavlja temeljne kriterije pravne civilizacije, osrednje merilo kakovosti pravne kulture, nenazadnje pa nujne predpogoje za zaščito in uresničevanje ustavnosti. To obvestilo daje navodilo tožilcem, naj čim hitreje seznanijo obdolženca z dokaznim gradivom, s svojo kaznovalno namero in želenim rezultatom postopka, pri tem pa naj bodo usmerjeni v cilj »zaznati pri obdolžencu pripravljenost za pogajanje o priznanju krivde«. Šele potem naj sploh pride na vrsto odvetnik! Osrednje merilo pravne kakovosti postopka je za avtorje in podpornike tega navodila njegova hitrost. Osrednji cilj postopka je dobiti priznanje. Glavno merilo uspešnosti postopka je izrek obsodilne sodbe. Funkcija postopka je obvestiti javnosti, da kazenska sodišča delajo dobro, ker posameznika pred sodiščem hitro obsodijo. In da je njihovo delo sploh odlično, če ga hitro obsodijo na temelju njegovega pisnega priznanja krivde.

To je uradni dokument. Spisan na sodišču. Za sodnice in sodnike, sodišča in tožilce. Sploh ni prikrit.

Skoraj se zdi, kot bi se šalili. In kot da sploh ne bi razumeli! Ali kot da bi jim bilo, sodnikom in tožilcem, popolnoma vseeno. Kot da bi bili pripravljeni izbrisati vse, kar v pravni filozofiji, kazenski teoriji in ustavnosodni praksi velja za minimalne standarde ustavnosti in vladavine prava v kazenskih postopkih. Tako bi lahko ravnali ljudje, ki bi v vlogi avtorjev in uresničevalcev takega projektnega navodila želeli, da se prav vse kazenske obsodbe kasneje razveljavijo. Kajti kazenske obsodbe, do katerih pride na tak način, se lahko razveljavijo. Na pritožbenem sodišču ali vsaj na vrhovnem sodišču, ali najkasneje na ustavnem sodišču, ali vsaj še kasneje v Strasbourgu.

Problem slovenskega kazenskega sodstva ni previsoka raven pravne zaščite človekovih pravic in svoboščin. Noben pravnik ne bi smel tako misliti. Problem kazenskega sodstva v Sloveniji ni to, da imajo – tudi – tako imenovani (domnevni) »kriminalci« preveč pravic. Kdor to misli, ne razume, za kaj gre. Problem tudi ni, da bi se uvodoma omenjeni predstavniki pravne vede, pravnega učenja, pravoslovne misli in ustavnosodnega pravotvorja motili. Problem nista pravna teorija in ustavniška filozofija. Problem je povezan z nevednostjo in jo tudi presega.