Na drugi strani pa v zavedanje sili poudarjeno neprijeten občutek ob dejstvu, da tudi nenehno ponavljanje enih in istih odgovorov na ena in ista vprašanja, tudi glede človekovih in ustavnih pravic, enostavno ne more zagotoviti in ne zagotovi pravne politične in splošne družbene prakse, ki bi končno že bila tako drugačna, da bi bila boljša in pravilnejša. In bila odraz razumevanja teh ponavljajočih in enoličnih odgovorov bolj ali manj enih in istih ljudi na te bolj ali manj ene in iste teme.
Ob vsem tem celo še vedno ni mogoče niti zaznati vsaj otipljivega vtisa o pripravljenosti predvsem tistih, ki imajo družbeni vpliv in privilegije, da bi te ene in iste odgovore, v preštevilnih ponovitvah, razumeli. Da bi jih vsaj želeli razumeti, da bi jih razumevanje samo sploh zanimalo. Ne. Zdi se, da premnogi pravniki, sodnice in sodniki, predvsem pa državni uradniki, javni funkcionarji in politiki ponujenih, pojasnjenih in ob tem celo hitrih ali enostavnih rešitev na te ene in iste probleme sploh niso pripravljeni razumeti. Da jih nekako ne zanimajo. Kako je to mogoče? Kako je do tega prišlo?
A tako je. Vse bolj je tako. In kako prepričati javnost in medije, da se to res dogaja? Kako je mogoče, da se toliko ljudi, ki so pravniki, sodnice, sodniki, uradniki ali funkcionarji, vede in ravna, kot da jim niso mar temeljne zakonitosti in izhodiščna načela pravoslovja, ustavništva, pravne filozofije, politične filozofije, morale ali normativne etike, strokovne ali poklicne etike itd.? Kako je mogoče, da na svojih položajih in funkcijah počnejo, kar počnejo, ali pa ne storijo, kar bi morali!? Predvsem ko kršijo ustavo, ki je nikdar ne bi smeli kršiti in bi jo morali razumeti, spoštovati in uporabljati pri svojem odločanju? Ali ko kršijo jasne in nedvoumne določbe v zakonih? Ali ko se pretvarjajo, da jim tisto, kar jim je znano, ostaja neznano? In ko ravnajo, kot da nikakor ne bi zmogli razumeti tistega, kar morajo razumeti? To pa marsikdaj počnejo brezskrbno in brezsramno, nedostojno in neodgovorno, neempatično in prezirljivo, nečlovečno in kar pobalinsko... Tako je. To se res dogaja. Kako je to mogoče?
Premišljeno in zavestno goljufanje ljudi!
Zagotovo bo tudi v letu 2016 tako. Saj je že tako, ker tako je, ves čas. Dnevno se pojavljajo hude napake v odločitvah sodišč, ki se nikoli ne bi smele zgoditi. Nikoli! Dnevno se sprejemajo odločitve v upravnih organih, tudi v centrih za socialno delo in na ministrstvih, ki se ne le ne bi smele nikoli zgoditi, ker so tako pravno nevzdržne in se prepogosto berejo kot komaj verjetne človeške neumnosti, ampak so tudi in celo kazniva dejanja. Ker pomenijo premišljeno in zavestno goljufanje ljudi!
Že se v javnem prostoru nadaljujejo tudi kvazipolemike o tem, ali bi se v ustavo zapisalo kot posebno pravico nekaj, kar je v ustavi že zapisano ali iz besedila ustave smiselno izhaja. Na primer pravica do pitne vode. Nadaljuje se zniževanje pravnega in predvsem sodniškega varstva ustavnih pravic pod raven, ki je že bila dosežena v Sloveniji. Na primer pri pravici do zasebnosti ali svobodnega izražanja. In tako dalje. Ponovljeno, ponavljajoče, eno in isto.
V tem smislu se nadaljuje tudi javna uprizoritev pravno nevzdržnega ravnanja policije in pravno deplasiranih izjav najvišjih predstavnikov in predstavnic policije in pristojnega ministrstva, ko gre za kriminalistične preiskave pisarn in komunikacijskih sredstev parlamentarnih političnih strank v njihovih parlamentarnih prostorih. V ustavni demokraciji, utemeljeni z vladavino prava in ustavnopravnimi koncepti, običajna hišna preiskava ni in ne more biti povsem isto kot preiskava parlamentarnih prostorov. Zanje ne morejo veljati povsem enaka (postopkovna) pravila. V ustavni demokraciji, utemeljeni tudi z ustavnim načelom o delitvi oblasti, morajo biti oblasti jasno ločene – simbolno in izvedbeno. Posebna parlamentarna policija in posebna vloga predsednika parlamenta pri preiskavah v parlamentu, da na primer odloča o dovolitvi izvedbe preiskave (nemški primer), bi bila v tem pogledu primerna rešitev.
A četudi zakonodaja »po črki« še naprej ne bi izrecno opredeljevala razlik med obema vrstama preiskav in ne bi izrecno določala drugačnih pogojev za preiskave prostorov v parlamentu, predvsem prostorov in komunikacij parlamentarnih političnih strank, povsem enak preiskovalni pristop, kot da bi tudi v parlamentu šlo za povsem običajno hišno ali prostorsko preiskavo, ni ustavno sprejemljiv. Del tistega, kar glede tega vprašanja ne bo storil zakonodajalec, lahko stori ustavno sodišče. Vladavine prava pač ni mogoče zagotoviti z neupoštevanjem ali kršenjem temeljnih načel in pravil ustavnega reda v ustavni demokraciji. Vladavino prava je mogoče zagotoviti samo s spoštovanjem in uresničevanjem temeljnih načel in pravil ustavnega reda v ustavni demokraciji.
Kriminalistične preiskave odvetniških pisarn
Podobno velja za kriminalistične preiskave odvetniških pisarn. Že pred časom so bili tovrstni preiskovalni ekscesi utemeljeni tudi s populistično in nestrokovno krilatico, da niti poslanci niti odvetniki »niso svete krave«. Ali pa da to »niso več«. Upati je, da nikoli ni šlo za nedotakljivo svetost poslancev in odvetnikov, ko gre za delo preiskovalnih organov in organov pregona. Upati je, da za to tudi nikoli ne bo šlo. In tudi ne gre za to, če se državljan ali človek v službi kateregakoli državnega organa ali institucije zaveda, do so tudi odvetniki, njihovi spisi in prostori lahko predmet preiskave. In ponoviti gre, da se to lahko zgodi samo v primeru, če so preiskovalci, ki od preiskovalnega sodnika dobijo veljavni nalog za preiskavo, v utemeljeni dobri veri, ki je na robu prepričanja, da odvetniki v svojih pisarnah ali domovih skrivajo dokumente ali materializirane informacije, ki so pomemben dokaz v kazenskem postopku in ki jih glede na zakonodajo odvetniki ne smejo skrivati. Ali pa v primeru, ko je sam odvetnik utemeljeno osumljeni preiskovanec.
Zakonodaja in pravna doktrina, oblikovana tudi s pomočjo odločitev ustavnega sodišča, določata še druge kategorične pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se sme preiskovalno poseči v odvetnikovo osebno ali poklicno integriteto. Nikakor pa se ne sme odvetnikov preiskovati zato ali tako, da bi se pri njih »morda našlo kaj uporabljivega«. Niti se tako ne sme pregledovati njihove pošte s strankami ipd. Zapisal sem že, da je pravno skrajno nedopustno, če se to stori, in da so to učbeniška ustavnopravna vprašanja, temeljni pravni aksiomi sistemske vloge in pravne zaščite odvetnikov, ki so tudi ustavna kategorija. Njihovo morebitno neupoštevanje v praksi pomeni že skoraj perverzno avtoritarnost in popoln spregled prava kot kulture. Prav tako, če gre za neupoštevanje odločitev ustavnega sodišča o tem ali kateremkoli drugem vprašanju.
Odvetniki so ob teh preiskovalnih stranpoteh predlagali, da bi želeli doseči določene spremembe zakonodaje, predvsem izrecen, »po črki« nedvoumen zapis v obliki zakonskih členov in njihovih alinej, da policija tega ne sme početi kar tako, kadar pa že, katere točno določene pogoje mora pri tem izpolniti. A ponavljam, to ni prava pot! To bi bil namreč še eden od številnih primerov, da se v Sloveniji v zakone izrecno zapisuje tisto, kar v njih smiselno že obstaja, kar jasno izhaja iz ustave, kar je celo že pojasnilo ustavno sodišče, kar uči ustavno pravoslovje in kar bi moralo biti v 21. stoletju pravnikom, sodnikom, policistom, politikom in nenazadnje tudi demokratični javnosti kristalno jasno. Vladavine prava ni mogoče zagotoviti z neprestanim zapisovanjem tistega, kar je ali bi moralo biti razumljivo in jasno, v zakonske paragrafe. Vladavino prava je mogoče zagotoviti samo s spoštovanjem in uresničevanjem tistega, kar je ali bi moralo biti jasno, ko gre za vladavino prava.
Ah, samo ponavljam se.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
