Vprašanje utemeljuje izkušnja, da sta bili obe besedi tako zlahka (lahkomiselnost in lahkovernost volilcev sta res osupljivi) in tako močno (prav neverjetno, kakšen volilni rezultat se lahko doseže z vztrajnim in praznim ponavljanjem besede »etika«) politično izrabljeni (zlorabljeni?). Sicer je mogoče dopustiti možnost, da so imeli tisti, ki so (uspešno) volilno stavili na besedo »etika«, res »etično« dober namen. Celo, morda, moralne vzgibe. A se očitno ni posrečilo.
Na vprašanje odgovarjam, da se mi to zdi mogoče.
Kot politična skupnost smo moralno na dnu. A to je samo novo in virtualno dno. Samo faza ali etapa. Le stopnička ali raven. Gremo lahko še nižje. To tudi počnemo. Vplivneži in privilegiranci so vse bolj ali že popolnoma imuni za koncept odgovornosti. Družbeni sistem prežemajoči odnos do prava je izključno golo legalističen in votlo formalističen. Javno razkrivanje in utemeljevanje nesprejemljivih in zavržnih ravnanj vplivnih in privilegiranih vodi v še več še bolj takih ravnanj itd. Kot da nismo zmožni prepoznati, kje je meja med moralnostjo, kvazimoralnostjo, nemoralnostjo, protimoralnostjo in izbrisom korena te besede. In kot da nam je za to povsem vseeno.
Ustvarjen je družbeni prostor, kvazi habitus, brez končnosti (brezkončnosti) za tisto, kar je slabo, neprimerno, nesprejemljivo in zavržno. V družbenih praksah »dno« za najslabša početja ljudi z vplivom in privilegiji (močjo) očitno ne obstaja. Vse je postalo dovoljeno, vse se sme, vse se izide, vse se da in vse ostane tako, kot je, četudi ne bi smelo biti tako, kot je, če je človek na pravem mestu, deluje ob pravem času, ima prave povezave, poseduje prave stvari ali zaseda pravi položaj. Zato bi lahko neki novi, nekakšen »novodobni krošnjarski pridigar« ali neke vrste »plebejski pastir« po pregovorni liniji najmanjšega odpora prav zlahka še naprej uspešno tekmoval v sferi dnevne strankarske politike z avtomatiziranim izgovarjanjem praznih besed, ki se ne bi na nič nanašale in ne bi vsebovale ničesar. Želim si, da bi se močno motil.
Primanjkuje misli
Ni več daleč do novih volitev. Pravzaprav volitve nikoli niso daleč. Četudi so daleč od načel, vrednot, humanizma, umnosti, poštenja in ljudi. Morda je res vse, kar je vmes med enim in drugim volilnim dnem, le trajni volilni proces. Morda je tako, četudi se med zadnjimi in naslednjimi volitvami ne dogaja nič takega, kar bi bilo dovolj drugače od prejšnjega in starega. Ali pa se ne zgodi nič takega, kar bi bilo dovolj novo. Nič res pomembno drugačnega. Morda je prav zato ta čas med prejšnjimi in naslednjimi volitvami nepretrgan proces – nazadovanja, razčlovečenja in niča. Čas trajnega paradoksa – polnjenja vsebine z izpraznjeno vsebino. Kontinuum neznosnosti političnega bivanja torej.
Ne le v filozofiji, umetnosti ali na drugih področjih človekovega umnega prevpraševanja in samouresničevanja, tudi v politiki ne bi smelo iti samo za »besede, temveč za tisto, kar v resnici povedo ali kar bi želele povedati; se pravi – v namenih, ki jih imamo, ko jih uporabljamo, v smislu, ki jim ga dajemo, ko jih izgovarjamo ali pišemo«.
1
Moralo bi iti za misli, ki so vsebina. A ne gre za to.Pa naj se s tem dokončno sprijaznimo? Da. Takoj! To je nujno in urgentno. Poraja se namreč nov paradoks: s tem se moramo dokončno sprijazniti, da bomo lahko končno in masovno (kritična masa volilnega telesa!) prebudili politično pomembne misli in aktivna ravnanja s političnim učinkom, ki bodo posledica kategoričnega uvida, da politični jezik ne le nima človeka kot osebe in njegovega dostojanstva vredne vsebine in smisla, ampak sploh nima vsebine in smisla. Potem bi bil že ta uvid vsebina sama po sebi in smiseln. Bil bi korak naprej iz ničelne točke izgona in izropanja sleherne vsebine iz političnega jezika, slehernega smisla iz političnega besedišča in iz javne politike kot takšne. Ali lahko to storimo?
Menim, da to lahko storimo. Najmanj načeloma in teoretično. A se mora predvsem in nemudoma spremeniti prevladujoči odnos javnih medijev, urednikov in novinarjev do politikov in dnevne politike. (Pri tem ne mislim na tiste predstavnike novinarskega dela, ki niso dorasli svoji družbeni vlogi in očitno niso kos razumevanju, za kaj res gre, ampak na tiste, ki jim je pretežno ali povsem jasno, za kaj gre.) V to spremembo pa javnih medijev in določevalcev njihovega dela ne more nihče prisiliti. Potrebna je samoprisila: medijskih ustanov, podjetij, hiš, lastnikov, njihovih urednikov in novinarjev. Ponovni paradoks: potrebna je samoprisila v lastno spremembo tam, kjer ta ni mogoča, in pri tistih, ki je ne zmorejo in ne želijo. Rešitev je torej v paradoksu. In je paradoksalna.
Postaviti drugačna vprašanja
Bi pomenilo premočno pretiravati, če bi povsem resno predvideli naslednjo volilno kampanjo kot dogajanje brez tona? Kot medijsko nagovarjanje volilcev zgolj s podobami in barvami, zgolj s sliko? Navsezadnje, kaj ni bila prav takšna že zadnja predsedniška kampanja? Bi bilo res pretirano dopustiti, da se politična kampanja pred javnostjo in s pomočjo medijev odvije kar kot dogajanje brez tona in slike? Tako da si bodo volilke in volilci le predstavljali, kdo politično nastopa in kaj govori? Bi res težko predvideli, za koga gre, kako govori in kaj izjavlja? Ponovno paradoksalno, takšen ekscentrično eksperimentalni volilni proces bi nemudoma imel več vsebine in smisla, kot ju je imel do sedaj. Javno nastopaštvo istih ljudi o istih temah in z istimi stavki je namreč nekaj, kar je brez vsebine in smisla. Če bi se volilke in volilci morda zmotili glede katerega od nastopajočih političnih kandidatov, ali glede katere od izjav, ali glede katerega od neumorno ponavljanih ali že tolikokrat spremenjenih stališč (o enem in istem vprašanju), ali pa bi celo pustili nekaj prostora za domišljijo ipd., bi procesu nacionalne politično kampanjske estradniške farse vendarle lahko pridodali nekaj malega vsebine. In smisla.
Znatni kakovostni dvig volilnega procesa in enormno povečanje vsebinske demokratičnosti volitev, smisla reprezentativne izbire, tudi reprezentativnosti in transparentnosti, pa bi bila izvedba volitev z žrebom: izmed vseh nosilcev aktivne in pasivne volilne pravice v naši državi. Realno se zdi upati, da volilni žreb ne bi bil tako neposrečen, kot je nabor političnih kandidatov in strankarskih alternativ.
Sprašujem, ali oblikovalci javne politične agende in postavljavci »družbeno pomembnih in aktualnih vprašanj« imetnikom politične zaposlitve za nedoločen čas in prehodnim političnim kandidatom, predvsem pa uredniki in novinarji, res ne bi mogli postaviti novih, drugih, drugačnih vprašanj. O drugih temah. Ne le o Telekomu (četudi gre za politični prestopek), NLB (četudi gre za bančniško barabijo), Mercatorju (četudi gre za težko razumljeno ekonomsko strategijo), Patrii (četudi gre za pravosodno farso), arbitražnem sporazumu (četudi gre za diletantizem in domnevno korupcijo), TEŠ (četudi gre za kriminal), UKC (četudi gre za pobalinstvo določenih posameznikov), imenovanju in odgovornosti veleposlanikov (četudi gre za žaljenje države), osebnih odnosih z elito v Bruslju (četudi gre za klečeplazenje), pogajanjih s »socialnimi partnerji« (četudi gre za ponavljajoče mantre), generalnem državnem tožilcu (četudi gre za primer osebnega napuha, arogance in neodgovornosti) in predsedniku vrhovnega sodišča (četudi gre za učbeniški primer očitno neprimernih ravnanj in osebne drže na tej funkciji). Pač pa o sistemskih problemih in izzivih družbenih praks, ki najbolj zadevajo vsakodnevno življenje ljudi, ki neposredno določajo njihovo eksistenco in ki so celo hitro rešljivi (in o katerih sem v Objektivu že pisal: Volilčev pogled naprej, 19. julija 2014). Od konkretnega dela centrov za socialno delo, konkretnih težav v delovnopravnih razmerjih, v sistemu vzgoje in izobraževanja, pri pravnem študiju in usposabljanju za pravniške poklice do konkretnih problemov glede štipendij, stanovanjske politike in prakse, zdravstvenega sistema, znanja kot garancije za zaposlitev in pošteni zaslužek, konkretnih sprememb točno določenih predpisov ipd.
Za pomoč bi lahko prosili tiste strokovno in analitično suverene osebnosti, ki se sicer o enih in istih temah ne želijo ves čas javno pogovarjati na temelju istih vprašanj, četudi občasno vseeno javno spregovorijo o tistem, o čemer se v javnem prostoru premalo ali skoraj ne govori ali pa se govori zgrešeno. Posebno analitično skrb in informativno pozornost pa bi zagotovili tistim ženskam in moškim, ki so sicer zaposleni v javnem sektorju ali v javni upravi, a želijo in se trudijo svoje delo opravljati strokovno, pošteno, odgovorno, natančno in s skrbjo za človeka.
Še naprej hlapčevstvo in brezciljnost
Tako rekoč znanstveno je dokazano, da je volilce težko pregovoriti, naj volijo nekoga drugega, ko enkrat vzpostavijo občutek »pripadnosti« določeni stranki ali »vero« v določenega politika (to pojasnjuje npr. Jonathan Haidt v knjigi Pravičniški um). Še tako prepričljivi, izdelani in nedvoumni vsebinski argumenti, temelječi na stvarnih dokazih, jih ne prepričajo, da bi odrekli podporo politiki in politiku, do katerega so vzpostavili odnos pripadnosti. Nasprotno, bolj ko je objekt njihove pripadnosti na udaru kritik, bolj ko so te utemeljene in večje ko so nečednosti ali nepravilnosti v ravnanju stranke ali njenega liderja, toliko večji je občutek pripadnosti volilca in toliko manj je pripravljen slediti objektivni resnici ali drugačni pravici. Pripadnost naj bi namreč dokazano zviševala raven dopamina ali poenostavljeno rečeno občutek ugodja, celo tako imenovani hormon sreče. Zato volilcev v velikem obsegu ni mogoče prepričati, naj volijo za nekoga drugega, z vsebinskimi, stvarno utemeljenimi in prepričljivimi, strokovnimi ali intelektualnimi argumenti. Torej z vsebino in smislom.
In vendarle, paradoksalno, ali ni prav to razlog, da se poskuša v ta granit volilčeve neomajnosti glede osredotočene in utrjene pripadnosti določeni stranki ali liderju ves čas vrtati? S pronicljivim prevpraševanjem, iskrivim dvomom, stvarnim utemeljevanjem, analitičnim razkrivanjem in konstruktivno kritiko? Ali nismo moralno dolžni početi prav tistega, kar (še) ne daje (kratkoročnih) rezultatov, pomeni pa dobroverno usmerjenost v resnico in pravico? In ali ni ta moralna dolžnost toliko večja v državi, kjer vlada tako ponižujoče in brezsramno politično hlapčevstvo pred bruseljsko elito in na račun, na plečih državljanov, še posebej tistih, ki (pre)živijo najtežje (spomnimo samo na šokantne bančniške ukrepe, izvedene na podlagi spletnega dopisovanja z nižjimi bruseljskimi uradniki)? Tudi v državi, ki je po vstopu v EU in Nato očitno ostala brez pristnih (teleološko) nacionalnih in (deontološko) človečanskih ciljev?
Stopnjevana pasivnost
Celo univerze so postale moralni problem in niso rešitev. Ne postavljajo se po robu državi, njeni neoliberalni kapitalistični politiki in goli tržni logiki, pač pa ji sledijo. Prilagajajo se ji. Ne vzgajajo kritično mislečih državljanov. Ne prizadevajo si za ohranjanje družbenega pomena znanja kot vrednote in kakovosti znanja kot vrline in izobraževalnega smotra. Proizvajajo diplomante, podeljujejo diplome in se samoutemeljujejo z isto neoliberalno, golo tržno logiko. Zato je na mestu sklep, da smo kot družba, v prerezu človeških mišljenj in delovanja institucij, vključno z izobraževalnim sistemom, zrahljali spomin o tem, kako so se »v teku stoletij misli prevetrile, se ohranile kot drobne osebne trdovratnosti človeka, ki je bil iz mesa in krvi«.
Moralna drža aktivnega in kritičnega državljana tako nima institucionalne sistemske opore. Tako se okuje tudi mlade ljudi kot pasivne in politično apatične potrošnike, brez pristnih življenjskih ciljev, kolektivnih ambicij, skupnostnih aspiracij in kritično državljanskih strasti. Brez prihodnosti. Zato tudi občasni javni protesti in žametno upiranje dnevni politiki ostajajo brez pravega učinka, brez moči. Poskus organiziranja množice ljudi, ki naj »na ulici« doseže spremembe, nima (več) neposredne povezave s politično močjo. Zato, kot je pojasnil tudi Tony Judt, kot vzvod politično pomembne moči ne zadošča. Prav tako ne nemočni poskusi javnega delovanja intelektualcev. »Jezik upora« in »jezik politike« moramo, po njegovih besedah, »na novo odkriti«.
2
Dr. Andraž Teršek je pravni filozof, ustavnik in univerzitetni učitelj, zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
1
Ivo Andrić: Znamenja ob poti, DZS, 1977, str. 222
2
Tony Judt: Zatočišče spomina, Produkcijska hiša RED, Zavod za užitke branja, Bled 2012
