Andraž Teršek: Kršenje ustavnih pravic študentk in študentov

Protiustavno in žaljivo neizplačevanje štipendij

Nedavno sem v Objektivu pisal o primerih nemoralne in protipravne prakse študentskega dela (Sužnjelastniški pogrom morale je to!). Tudi temo protiustavnega in nezakonitega ravnanja centrov za socialno delo in ministrstva za šolstvo, ko gre za odločanje o štipendijah dijakov in študentov, sem že naslovil (Krave se pasejo, ker pravna država je). Tokrat se osredotočam na odločanje upravnih organov o vlogah za dodelitev in izplačevanje štipendij študirajočim mladim ljudem.

Ob začetku študijskega leta 2015 sem na delovni mizi razgrnil nov primer očitno premišljene, administrativno načrtovane in brezsramne sistemske protiustavnosti ravnanja javne oblasti, ko gre za vprašanje odločanja o socialnih prejemkih študentk in študentov. Tudi letos centri za socialno delo kot po avtomatizmu zavračajo vloge za dodelitev štipendij za študijsko leto 2015/2016. Stična točka je oblastniški argument, izdelan »po uradni dolžnosti«, da je birokratsko ugotovljen letni dohodek na člana v družinah, v katerih živijo naše študentke in študenti, presegal zakonsko določen cenzus. In ko se sklicujejo na ta cenzus, se hkrati sklicujejo na novo oblastno razlago tega cenzusa, ta pa je taka, da ga neposredno veže na jezikovno figuro in matematični obrazec »stopnja gospodarske rasti«.

Veže ga tako, da vsili razlago o dvigu cenzusa, ki pomeni zmanjšanje možnosti za pridobitev štipendije: ker se je dvignila gospodarska rast, je država dvignila cenzus in zmanjšala možnosti za pridobitev štipendije. Ali drugače, ker je država uradno objavila številko o domnevni gospodarski rasti v državi, je s tem vsilila domnevo z močjo kategorične veljavnosti, da vse družine in vsi študenti živijo bolje. Zato, ker je številčni prikaz gospodarske rasti višji. In ker domnevno živijo bolje zaradi tega prikaza države, se država obnaša, kot da je ta izboljšava tolikšna in tako pomembna, da več tisoč slovenskih družin sedaj živi toliko bolje, da so njihovi študirajoči otroci upravičeno zavrnjeni kot prosilci za štipendijo.

Ali še drugače, zaradi nekaj centov ali vsega nekaj evrov, s katerimi družine po administrativnem izračunu države »presegajo« znesek, ki si ga je kot »socialni cenzus« izmislila država, to državi dovoljuje, da nekaj tisoč dijakom in študentom ne izplača štipendij. Četudi vsota tega domnevnega napredovanja družin v premoženju na družinskega člana letno morda ne dosega niti cene treh spodobnih toplih dnevnih obrokov.

Brutalno? Ne za državo. Ko je treba privarčevati denar, ki je za državo in njeno neekonomično, nesmotrno in prepogosto netransparentno potratnost skoraj nepomemben, četudi je za državljanke in državljane še kako pomemben ali ima celo preživetveni pomen, država ravna hitro in odločno.

Veljavni predpisi na področju izobraževanja in z njim povezanih socialnih prejemkov uvajajo nekatere novosti, usmerjene k primarnemu cilju države: izplačati čim manj štipendij in čim manj subvencij študentom. Predpisi so napisani tako, da dobesedno ali z razlago omogočajo prikrajšanje mladih za določeno socialno dajatev, če že prejemajo kakšno drugo socialno dajatev. Na primer, subvencija za najem sobe v stanovanju lahko izključi subvencijo za prevoz ali prehrano. Ne glede na višino! Ali pa se država kar arbitrarno odloči, da bo določena skupina študirajočih še naprej deležna tovrstne socialne pomoči, druga skupina, na primer novi prosilci, pa pač ne. Pišmevuh ustavna zapoved enakosti pred zakonom.

Pri izračunu, kako premožne so slovenske družine, da otroci niso upravičeni do štipendije, država celo uporablja kriterij »fiktivnega dohodka«. Vanj pa prišteva prav vse, kar je mogoče odkriti kot predmet imetja (v najširšem smislu) kateregakoli družinskega člana. Tudi zemljo, od katere družine nimajo nikakršne finančne koristi, še posebej pa je nimajo študentke in študenti. Vrednost je ocenjena samovoljno. Celo samovoljno določeno vrednost osebnih avtomobilov nižjega cenovnega razreda, ki jih imajo starši, država prišteva k izračunu skupnega premoženja družin in premoženja »po glavi«. Torej »vse živo«, samo da bi bil izračun cenzusa previsok za dodelitev štipendije. Povrhu vsega pa na vloge za štipendijo država odgovarja z zamudo več mesecev, tako da je njihov socialni pomen razvrednoten.

Upanje in načelnost

S pravniškim kolegom sva zato za študentke, ki so v takšnem ali podobnem pravnem položaju in jih je veliko, spisala pritožbeno besedilo. Pojasnila sva jim, da bodo centri za socialno delo in ministrstvo takšne pritožbe, enako kot veliko večino drugih sorodnih pritožb, ravnodušno in hitro zavrnili – kot očitno neutemeljene. In da bo dokaj verjetno to storilo tudi sodišče. Namen sprožitve sodnih postopkov za zaščito pravice do štipendije in drugih socialnih pravic je zato predvsem aktivna ohranitev možnosti za kasnejšo vložitev ustavne pritožbe ali/in pobude za ustavnosodno presojo veljavnih pravnih predpisov na ustavno sodišče. Za to pa je nujno treba prehoditi celotno pod od upravnih organov preko rednih sodišč in od začetka zatrjevati kršitev konkretnih določb ustave. V tem primeru načela socialne države in pravic do socialne funkcije lastnine, dostojanstva in izobraževanja.

Biti odgovoren – do sebe

Ljudje se morajo zavedati svoje odgovornosti za zaščito svojih pravic, svoboščin in legitimnih pravnih interesov. Pri tem pa morajo žal izhajati iz domneve (ki običajno ni le domneva, ampak dokazano dejstvo), da jih želi država neupravičeno, tudi nezakonito ali celo protiustavno prikrajšati za nekaj, do česar so po pravu upravičeni. Namenoma, zavestno in premišljeno. Razlog je vselej isti: privarčevati denar, četudi je ta za državo skoraj nepomemben, za državljanke in državljane pa morda eksistenčnega pomena, ne pa morebiti presežna dodana vrednost ali celo razkošje. Zato je treba vselej dvomiti tudi v resnicoljubnost in dobrovernost, ne le v ustavnost in zakonitost ravnanj državnih organov in odločevalcev v javni upravi.

Ljudje naj verjamejo svojemu občutku ali celo premišljenemu prepričanju, da jim po pravu res pripada tisto, za kar so bili od države prikrajšani. Četudi država tega nikdar ne bo priznala. Uporabijo naj mehanizme, ki jim jih pravni red daje na voljo za zaščito njihovih pravic in uveljavljanje legitimnih interesov. Včasih to lahko storijo sami. Načeloma pa gre to storiti s pomočjo odvetnikov ali druge vrste pravnih zastopnikov. Ponujam dva temeljna razloga za to. Prvič, to je družbena funkcija tega poklica, ki je tudi ustavna kategorija in vrednota. Drugič, kakovostni in izkušeni odvetnik ali pravni zastopnik lahko prepozna pravno oviro ali pravno možnost tudi takrat, ko je to ljudem brez pravniških veščin skrito. Predvsem pa bo znal tisto, kar je v konkretnem primeru treba, storiti hitro in dobro.

Jezik strahu ali ponavljanje mantre o tem, da bo ljudem to prineslo nove nevšečnosti, da jih bo nekdo za to kaznoval, da se jim bo država za to nekako maščevala ali da jih bodo odvetniki in pravni zastopniki finančno obrali, ni na mestu.