Andraž Teršek: Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki

Je doktor pravnih znanosti, ki piše, da z besedami gradi svet, v katerem imata pravičnost in pokončnost še vedno pravico do obstoja. Njegov literarni prvenec, roman Brutalci, je verjetno eden najiskrenejših ključev do generacije, ki je, tik preden je postala polnoletna, dobila za darilo novo domovino, v katero je bil vpisan nov vrednostni gen.

Z golo mislijo so to danes najbolj neusmiljeni kritiki realnosti, ki zavračajo cenenost, popreproščenost in lahkotnost. Ne priznavajo mej niti ustaljenih matric delitev. Absurdi so izziv, shizofrenost situacij pa nekaj, kar je že dolgo samoumevno. Dr. Andraž Teršek je brezkompromisen zagovornik vrednot, v katere verjame in na katerih je bil vzgojen. Zato je (njegov) svet še toliko bolj brutalen.

Sistem je zelo tog. In nazadnjaški. Dopušča le redke in male spremembe. Tudi ko so nujne, enostavne in hitre. To je tema, o kateri se javno malo govori. Strokovno opolnomočeni pisci, ki naslavljajo to temo, so redki. Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni državi oziroma o vladavini prava. Sistem nam vse bolj odreka celo tisto, kar smo še pred osamosvojitvijo označevali za minimalne standarde pravnosti kot vladavine prava, pa demokratičnosti, socialne države, politične kulture, koncepta odgovornosti, moralnega razvoja in razsvetljenskega duha. Te minimalne standarde so nam predstavniki sistema začeli predstavljati kot nadstandarde. Prepričujejo nas, da so celo nekdanji minimalni standardi danes kot nadstandard nedosegljivi. Tako smo z ravni, ki je že presegala ta minimum, zdrknili ne le nazaj na minimum, ampak smo iz dneva v dan celo nižje, pod tem minimumom.

Strinjam se, da živimo v državi, ki vztraja v svoji neprijazni drži do ljudi. Vladavina prava ni uresničena. Politična kultura je prenizka, odgovornosti v javni sferi pa sploh ni. Problem ni slaba, nerazumljiva ali neobstoječa zakonodaja. Bolj banalno je. Problem so na eni strani ljudje, ki v sistemu javne oblasti, organov in institucij sprejemajo odločitve in jim je malo mar za logiko, razum, za pravilnost, za obče dobro, za empatijo in za kakovost dnevnega življenja državljanov in drugih prebivalcev. Na drugi strani strani pa pomemben odstotek ljudi na javnih položajih res ne razume niti najbolj osnovnih in elementarnih zakonitosti in načel ustavnosti in vladavine prava. Iz tega sledi nevzdržna praksa, ki jo ustvarjajo določljivi ljudje.

In vse bolj se zdi, da nam je že sama misel na boljši sistem ali ideja alternative vse bolj tuja in nedosegljiva. Kot je zapisal filozof Slavoj Žižek, lažje si je predstavljati trk velikega kometa kot spremembo sistema. Nasproti nas je granitna zmes ignorance vplivnih, neverjetno nizke stopnje moralnega razvoja v sistemu oblasti, institucionalizirane pozverinjenosti in razčlovečenosti odločevalcev. Popačenost postopkov institucionalnega odločanja je prešla mejo umika od ljudi in človečnosti.

Ne, niso. A vseeno se mora veliko ljudi dnevno in krčevito boriti za preživetje. Ne za privilegije. Ne za materialno izobilje. Ne ubirajo bližnjic. Pošteno delajo za majhen denar. Živijo skromno. Vpetost v sistem javnih institucij pa njim življenje otežuje, namesto da bi jim ga lajšala. Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki. Z njimi ravna skoraj kot s kriminalci, ko prosijo za pravico, ki jo očitno imajo, ali naslavljajo svoj socialni interes, ki ni sporen. Država jim odgovarja, kot da bi jo hoteli oropati. Sili jih na dolgotrajno in prepogosto neučinkovito pot skozi postopke, ki jim daje občutek, kot da prosijo za miloščino, ko pričakujejo od države, da izpolni, kar jim po ustavi in zakonih očitno in nedvoumno pripada. Kot bi država želela vtisniti v ljudi občutek, da so popolnoma odvisni od njene dobre volje, in kot da jim samo po sebi prav nič ne pripada že zato, ker so državljani in ljudje.

Tipično pri tem je delovanje upravnih organov in centrov za socialno delo. Razen redkih izjem ti organi varčujejo za državo na plečih običajnih ljudi, za ceno njihovega dostojanstva in materialne eksistence ter posledično njihovega zdravja. Privarčujejo zneske, ki so v primerjavi z denarjem, ki gre v nič zaradi slabe, skorumpirane ali nesposobne politike, nevredni omembe. A vendar ti zneski bistveno vplivajo na preživetje teh ljudi.

Do določene mere zagotovo. Nedvomno živimo v družbi, ki je nadzasičena s pravilniki, zakoni, administracijo, birokratizacijo in s formalizmi. S predpisovanjem. Ta zasičenost vpliva na način razmišljanja ljudi, ki predpise uporabljajo pri svojem delu, in je tako močna, da so prevzeli robotizacijo in razčlovečenje kot način svojega delovanja. Hkrati vodi prenormiranost tudi v to, da čutimo potrebo, da bi tudi očitna dejstva uradno zapisali.

Ko pravim, da zakoni niso problem, govorim o tem, da za reševanje največjih in akutnih družbenih problemov ne potrebujemo novih zakonov. V praksi je tisti, ki sprejme odločitev, vedno človek. Če je suveren, intelektualno avtonomen, sposoben uporabljati svoj um in ni ne moralno zakrnel ne čustveno otopel, potem ga nobena črka na papirju, noben zakon, ki očitno tepta pravičnost in se izmika razumnosti, ne more prepričati, še manj prisiliti v to, da bi kot uradnik ali sodnik ali funkcionar sprejel odločitev na način in z vsebino, ki bi tudi njega samega razčlovečila, torej oropala umnosti, solidarnosti in empatičnosti. Zato trdim, da problem v prvi vrsti niso predpisi. Problem postanejo v umno in intelektualno razvodeneli družbi. V njej pa je vse težje najti uradnika ali sodnika, ki bi bil pripravljen nekaj, kar je morda neposrečeno zapisano, vsaj razlagati na način, da bi bila odločitev pravilna in pravična, se pri razlagi sklicevati na zakon v celoti, na druge zakone, na duh zakona, ali na ustavo in temeljna načela.

Smo družba, obsedena z zapisovanjem in pripravljena kot obstoječe priznati le tisto, kar je izrecno in dobesedno zapisano. Zato zapisujemo v ustavo tudi tisto, kar je v njej posredno ali smiselno že vsebovano. Na primer prepoved diskriminacije invalidnih oseb. Ali pravica do pokojnin. Pogovarjamo se o tem, da bi v ustavo zapisali pravico do pitne vode. Najbolj elementarne stvari zapisujemo v pravne dokumente, ker se bojimo, da jih drugače ne bo nihče prepoznal kot del družbene realnosti. Mar ni to znak popolnoma zrobotizirane in razčlovečene družbe? Spomnim se romana Silos Hugha Howeyja. Ali Klavirski avtomat Kurta Vonneguta. Ne želim primerjati stvari, ki so neprimerljive, a vendar se spomnim tudi na delo Hannah Arendt Eichman v Jeruzalemu, ki pojasnjuje delovanje ljudi kot razčlovečenih delov stroja. To je duh sistema, v katerem živimo, in tako daleč smo prišli, da je ta duh preplavil tudi univerzo. Celo tu se ljudi ne obravnava kot ustvarjalce in znanstvenike, ampak kot zmaterializirani statistični podatek v excel obrazcu. To ni stanje na robu prepada, to je padanje v brezno, ki se zdi neskončno, ker očitno še nismo treščili ob dno.

Gre za prevladujoč način dela javnih organov. Naj skiciram. Najprej imamo na primer sodnico ali sodnika ali državnega uradnika, ki posamezniku, ki le zahteva, kar mu po zakonu očitno pripada, pravice ne prizna, četudi ve ali bi moral vedeti, da je do tega, kar zahteva, nedvomno upravičen. Naslednji korak je pritožba. Pritožbeni organ odgovori, da se posameznik moti, četudi je očitno, da mu, kar zahteva, pripada. Nato še z vrhovnega sodišča odgovorijo, da je vloga očitno neutemeljena. Na ustavnem sodišču napišejo podoben stavek. Tak je bil primer delavca invalida, ki sem ga zastopal, kršitve njegovih pravic pa ne bi mogle biti bolj očitne in grobe. Odpravili so ga z enim stavkom.

Takih primerov je na tisoče. Kaj je končni rezultat? Sistem je s tem človeka razvrednotil in mu odvzel dostojanstvo. Korist za državo? Menda je nekaj malega privarčevala. Ljudje, ki so tako odločali, ker zasedajo odločevalski položaj, so utrdili svoj nemar. V vmesnem času pa so morda sami uspešno zahtevali in uresničevali svoje pravice, četudi morda enake ali zelo podobne, četudi na račun bližnjic, brez slabe vesti. S tem, da so posamezniku odrekli nekaj, kar mu očitno pripada in je zanj pomembno, so tiho nekaj pridobili. Ni nujno, da finančno. Kaj torej? Morda bodo pohvaljeni, da človeku niso priznali pravic, saj so s tem privarčevali za proračun nekajkrat po 400 evrov neizplačanih štipendij ali socialnih dajatev. Lahko so pridobili le čas ali pa so se samo izognili dolžni skrbnosti. Zakaj se ji izogibajo? Morda pa so v tem času še sodelovali v postopku, v katerem so nekomu, ki je vpliven, dodelili nekaj, do česar niti ni upravičen. Kadar se to zgodi in če se dogaja, je to korupcija. Z elementi protipravnosti, neodgovornosti ali arbitrarnosti.

Zanikanje pravic, ki jih ljudje očitno imajo, je danes tako razširjeno in očitno, da je težko vleči meje, kdaj gre za protipravnost, kdaj za neznanje ali malobrižnost, kdaj za sprijenost in kdaj za klasično koruptivnost. Ko pišem o tem, da slovenska ustava odpira pot komunitarizmu, in o potrebi po močni državi, ki bo učinkovito nadzirala javno sfero, skrbela za kakovostno socialno državo in ščitila dostojanstvo posameznika, ne mislim na obstoječi državni aparat in konkretne ljudi, ki danes predstavljajo državno oblast. Govorim o državi kot mehanizmu. Postavljam jo v funkcijo zaščite posameznika, socialne družbe in družbene solidarnosti.

A vse bolj verjamem, da do nje vodi le še revolucija. Najprej v mišljenju. Kot se je na primer spraševal Sartre: kako bomo dobili nove politične predstavnike, ki bodo skrbeli za dostojanstvo človeka in obči blagor, za socialo, pravice in demokracijo, če jih ljudje ne prepoznajo in jih dejansko nočejo, jih ne ponotranjijo kot politične ideje, ker kot volilci raje vedno znova glasujejo za kuliso, prazne besede ali našivašizem.

Da. A obuditev tega se mi žal zdi znanstvena fantastika. Pričakovanj, da se bi to utegnilo zgoditi za časa mojega življenja, nimam več. Hkrati pa se, paradoksalno, tej viziji prava nočem odreči. Moj javni položaj strokovno opolnomočenega kritičnega intelektualca me dela privilegiranega, zato se tej ideji prava niti ne smem odreči. Tudi ne želim postati popolnoma apatičen in resigniran, saj bi to pomenilo, da je sistemu, ki tudi moj um pohablja in tepta, uspelo, da me popolnoma ugonobi. Takrat se življenje s smislom verjetno konča.

Če bi uresničili le del tistega, kar je zapisano v knjigah o filozofiji prava in temeljnih pravnih načelih, demokraciji in ustavnosti, razsvetljenstvu in solidarnosti, na katere se celo sistem ves čas sklicuje, bi živeli v okolju, kjer bi se glede na današnje družbeno stanje skorajda cedila med in mleko. In če bi profesorji, ki se pretvarjajo, da te teme predavajo kot del svojih pogledov na sistem, to tudi krčevito zagovarjali v javnosti in uporabljali v praksi, če bi uporabili svoj položaj in ugled ter se za to borili, bi se lahko marsikaj premaknilo. Podobno sodnice in sodniki. Že ena sodba enega sodnika, potrjena na vseh stopnjah, lahko spremeni pomemben del sveta.

Kje pa. Stanje je vsak dan slabše. Sistem po večini še tiste mlade, ki bi želeli biti aktivni in kritični, ustvarjalni, hitro ugonobi. Redkim, ki poskušajo ohraniti voljo do zaščite svojega intelektualnega dostojanstva, sistem to voljo prevladujoče ubija. Če se skozi akademski terorizem kakšen tak posameznik le uspe prebiti in ostane v akademsko znanstveni sferi, je prepogosto le vprašanje časa, kdaj bo zaposlitveno obglavljen. Sam sem imel srečo, da sem tu na primorski univerzi dobil azil.

Sprašujete, če se lahko sistem spremeni? Svet bi moral postati drugačen. Od javnih institucij prek družinskega okolja do šol in univerz, kjer bi se gojilo intelektualno suverenost, ustvarjalnost, poštenost in moralno držo. Prevladujoče lahko opazujemo vsakodnevno institucionalno poniževanje in žaljenje intelekta, uma, življenjskega duha mladih. Mladi so res oropani prihodnosti. Kar se dogaja v javnem sistemu izobraževanja, nima zveze ne z znanjem kot vrednoto, ne z znanjem kot pogojem za lepo prihodnost, ne z vsebinskimi kriteriji akademskega ali raziskovalnega dela. Stanje je grozno. Če kritična masa mladih tega ne bo začela doživljati kot nekaj neznosnega in usodnega za njihovo preživetje, če se temu ne bo uprla iz občutka življenjske nuje ter pričela aktivno spreminjati stvari, ne bo drugače. A sam trenutno še ne vidim zametkov te kritične mase.

To je problem in paradoks. Podobno kot pri prenormiranosti družbe vidimo, da je naše okolje polno dogodkov, seminarjev, okroglih miz, skupin, komisij, združenj, kjer se bolj ali manj eni in isti ljudje pogovarjajo o bolj ali manj istih vprašanjih na skorajda vedno enak način. Dogajanje, ki je samo sebi namen, torej. Če se slučajno zgodi, da na tak dogodek pride kdo, ki bi se res rad pogovarjal, in zaživi iskriva debata ter pride do dobrih predlogov o konkretnih ukrepih, to nikogar od odločevalcev zares ne zanima. Človek potem izgubi voljo, da bi še kdaj sodeloval na takih srečanjih ali v takih skupinah funkcionarjev. Gre predvsem za golo kopičenje govorjenja in pisarij, ki nikogar zares ne zanimajo.

Po drugi strani pa se ljudje, ki bi se zares morali med seboj pogovarjati, ker je od njih odvisno stanje na določenem področju, sploh ne pogovarjajo ali pa gre le za prazne vljudnostne pomenke. Med pravniki na primer, še posebej, ko gre za ustavnopravno teme, ni pristne konstruktivne razprave, ki bi imela cilj, da se v resnici o nečem dogovori in to uresniči. Knjig in člankov pa se tako in tako skoraj ne bere, medsebojna komunikacija na tej podlagi je pičla in razpravnih odzivov ni. Prazne vljudnosti so že presežek. Zato tudi razpravljajoče ustavne države ni. Ni je niti med pravosodjem in pravoznanstvom. Le malo sicer kakovostnih in raznolikih pravoslovnih del boste našli v opombah sodb slovenskih sodišč.

Potem je tu še tretja dimenzija razpravljalskega paradoksa, da si v javnem prostoru res veliko posameznikov dovoli nastopati, kot da so odlični poznavalci cele palete tem, naslovniki za vsa družbena vprašanja, ki imajo svoje mnenje o vsem, in verjamejo, da o vsem vselej vse menijo prav. Še posebej o pravnih in ustavnopravno vprašanjih. Motijo se. To končno spremlja še folklora žigosanja. V dveh tednih si lahko tako radikalni desničar kot ultralevičar, plačanec in podkupovalec, cheguevarni avantgardist in povzpetnik, strokovnjak in bedak, naš in njihov itd. Četudi si v argumentiranih stališčih konsistenten in ne slediš logiki ideološke polarizacije družbe. In človek se vpraša, ali se je v tej družbi sploh še mogoče pogovarjati o čemerkoli, razen o dogajanju na resničnostnih šovih, o cirkusantstvih na političnem odru in pop kvazikulturi. Vpraša se tudi, ali ni že vse naše početje postalo le legitimacija sistema. Ne le občasni ulični protesti, ampak tudi izgovorjena in zapisana kritika. Mar ni vse samo sproščanje lastne napetosti, kajti na bolje se ne spremeni nič?

Ne razumite me napak, a drznil si bom reči, da četudi se mi zdijo ta vprašanja pomembna, jih zdaj začenjam opazovati drugače. Ne zanima me več eno in isto pogovarjanje o enih in istih temah na en in isti način. Predvsem, ko gre le za površinsko problematiziranje in pleskanje fasade. O temah, o katerih me sprašujete, vam ne morem povedati nič novega, kar ni bilo že kje povedano, posneto ali napisano. Izražati dvom, zaskrbljenost in ogorčenje nad istimi stvarmi, početji in ljudmi se mi ne zdi več smiselno, če ne prinaša novega. Vseeno pa sem se odločen še naprej truditi za javno komuniciranje o družbenem habitasu in praksah, za katere mislim, da lahko hitro prinesejo pomembne spremembe, od katerih bodo ljudje imeli praktične koristi. Vprašanja, ki dnevno tarejo prebivalce in prebivalke Slovenije, so po mojem prepričanju v pomembnem obsegu rešljiva hitro – že z drugačnim odnosom do njih in z drugačnim odnosom uradnikov v državnih organih in javni upravi do lastnega dela in do ljudi. Na ravni, kjer se zaposleni v uradnih institucijah ukvarjajo s socialno sfero posameznikovega zasebnega, družinskega in zaposlitvenega življenja, se da narediti ogromno.

Ujeti se zdijo v matrico. Zlasti, ko trdijo, da nič ne morejo, ker v nekem členu nekaj piše, četudi je še tako očitno, da bi morali nekaj storiti. Ali celo, ko trdijo, da imajo zvezane roke, ker jim jih je zvezal neki računalniški program. In podobne neumnosti. Oseba, ki ji uradnik s tako razlago spet in spet odreče pravico, bi nekega dne morala imeti dovolj. Ko le ne bi imela dovolj tako, da bi posegla po pomirjevalih, ampak tako, da bi posegla po orodjih aktivnega političnega državljanstva in upora.

In četudi se vsak dan pojavijo ali dokažejo novi primeri, kako javna oblast in državna uprava s svedrom vrtata v možgane ljudi, se to ponavlja, neprestano in vse bolj. Tistim, ki to počnejo, ni neprijetno, odgovarja pa tako ne nihče, pa četudi so ugotovljene nepravilnosti še tako velike in škodljive. Ljudem se upravičeno zazdi, da jih nihče več ne varuje. Ko na to kontinuirano javno opozarjam, mi ne pišejo predstavniki sistema in institucij. Pišejo mi le ljudje, ki dan za dnem dobivajo nevzdržne ali absurdne sklepe ali odločbe organov in institucij. Pišejo mi tudi, ko sodišče razsodi, da so organi ravnali napačno in so sami imeli prav, kajti ti isti organi kljub temu nadaljujejo s svojim delom na povsem enak način. V takih primerih sam ne vem, kaj narediti.

Vprašajo me, ali se počutim svobodnega, ker mi je dopuščeno o tem javno govoriti. Niti ne. Bojim se, da mi je dopuščeno o tem javno govoriti zato, ker nimam vpliva. Ker nimaš vpliva, lahko o sistemu in vplivnih posameznikih govoriš, kar hočeš, saj, kot se vse bolj zdi, s tem le legitimiraš sistem, ki ostaja nespremenjen, in njihove položaje, ki so postali njihova trajna last.

Zelo negativen.

Bojim se, da res. Nedavno sem v Kamniku, kjer je moj dom, predlagal, naj se občine, ki želijo ohraniti nujno medicinsko pomoč, povežejo in napovejo civilno nepokorščino, če jih bo država še naprej silila v svoje ukrepe. Z vljudnim, racionalnim prepričevanjem in prošnjami se enostavno ne da nič pomembnega doseči.

Govoriva tudi o razmerju med sistemom in posamezniki, ki so v službi sistema… Strinjam se, da je problem v globalnem smislu sistem, torej neoliberalni kapitalizem, način delovanja EU, duh in značaj personaliziranega Bruslja, mafijski mednarodni trgi in zločinske finančne institucije. Posamezniki so le njegova manifestacija. A na lokalni ravni vendarle vidim razliko oziroma možnost za spremembe tudi preko neposrednega vplivanja na posameznike. Odločitve, ki jih sprejmejo mali uradniki in funkcionarji, tudi znotraj sistema vseeno lahko pomembno olajšajo življenje posameznikom. Ponavljam, predvsem pri delovanju pravosodja, državne uprave in mehanizmov socialne države. Prav je, da politika naslavlja velike zgodbe in sistemska vprašanja, a ne sme zanemariti teh malih, lokalnih. Predvsem od levice pričakujem, da se ne bo ukvarjala le s Palestino, enakopravnostjo vseh parov in Telekomom, ampak tudi z vsakodnevno skrbjo in zaščito pravic malega človeka pred državo in njenim aparatom. Z njegovimi težavami se je treba bolj vztrajno in konkretneje ukvarjati, iskati hitre in dobre življenjske rešitve, ne pa le izražati idejna stališča in ponavljati floskule z abstraktnimi ocenami.

Skoraj vedno in skoraj v vseh primerih imajo upravni organi že zdaj možnost delovati ustavnopravno pravilno, sklicujoč se na ustavo, odločbe ustavnega sodišča ali pomembne sodne precedense. Sprememba zakona bi bila nujno potrebna res le v izjemnih primerih.

Težko si predstavljam primer, ko bi sodnik ali uradnik upravičeno rekla, da nič ne moreta, ker nekaj piše v nekem predpisu in si ne z ustavo, ne z ustavnosodnimi odločitvami, ne s sodnimi precedensi ne moreta prav nič pomagati. Če res ne bi mogla ničesar storiti, ker je neki člen v nekem predpisu tako napisan, bi morala storiti vsaj to, da bi nemudoma uporabila vse možnosti za spremembo vsebine predpisa. Uporaba zakonov je najprej stvar interpretacije in razlage, s sklicevanjem na ustavo, sodne precedense in na druge predpise, tudi na pravoslovna dognanja. To mora biti ustvarjalno in intelektualno delo, kar je smisel poustvarjanja in razvijanja prava. Zatorej, če uradnik ali sodnik menita, da zakon ni ustrezen, a ga uporabljata še naprej, ne da bi nekaj naredila v skladu s svojimi pristojnostmi, in si aktivno ne prizadevata, da se zakon popravi ali vsaj presodi njegova ustavnost pred ustavnim sodiščem, to razumem kot nevestno delo. A pri nas, kolikor mi je znano, še nikoli noben uradnik ali nosilec sodniške funkcije ni odgovarjal zaradi nevestnega dela v službi, četudi je očitno in grobo kršil ustavo ali zakon.

Da. V naši ustavi piše vse, kar je potrebno. Dovolj bi bilo celo, če bi pisalo le, da je Slovenija pravna, socialna in demokratična država. Tudi če ustave ne bi bilo, verjamem v človekovo sposobnost sprejemanja odločitev v skupno, obče dobro, ki so usmerjene k boljšemu življenju. A v slovenski ustavi piše vse, kar bi potrebovali za to. Ob paleti ustavnih pravic še socialna država, socialna funkcija lastnine, sodelovanje delavcev pri upravljanju..., pa zdravo življenjsko okolje, pravica do stanovanja, do zaščite naravne in kulturne dediščine... Obsedenost sodnikov in uradnikov s tem, da potrebujejo za vsako konkretno odločitev zelo konkretno pravno podlago, bi morala vsaj vsebovati tudi zavest o tem, da so prav določbe ustave takšna pravna podlaga in da naj se jemljejo resno. Naša ustava naslavlja družbo, ki temelji na solidarnosti in skrbi za obče dobro; lahko je temelj komunitarizma.

Toliko, kolikor tega ni mogoče umestiti v neoliberalni koncept. Komunitarizem je nasprotje golemu neoliberalizmu. Temelji na pristnem političnem liberalizmu, združuje pa svobodo posameznika in solidarnost kot temeljno vrednoto. Neoliberalizem kot filozofija izkoriščanja svobode posameznika za materialno privilegirani elitizem, kot kopičenje bogastva in neomejeno trgovanje zaradi samega trgovanja, je sistem brez smisla. Komunitarizem pa temelji na občem dobrem, občutku skupnosti, moralni zvestobi skupnosti in solidarnosti. Zame je komunitarizem sistem s smislom.

Eden od predlogov, da. Uresničljiv z enim zakonskim členom. Polno je takih malih sprememb, ki bi lahko čez noč življenja naših ljudi občutno spremenile na bolje. A traja leta, da se kaj malega spremeni, če se sploh kaj. Od ukinitve neplačanih pripravništev, za kar smo se dolga leta zavzemali, do tega, kam s kruhom, ki ostane zvečer v trgovinah. In do pravnega položaja premožneža, ki mu dovolijo, da prepiše na ženo vse svoje premoženje, živi v vilah in se vozi z najdražjim beemvejem, delavcem pa ne izplača minimalnih plač in socialnih zavarovanj... Slovenski sodnik pa potem reče, da je problem v zakonodaji, zaradi katere spet »nič ne more«, da bi takšno zlorabo prava preprečil. Le od kod za vraga je izvlekel takšen pravni sklep? Ga je slišal na pravni fakulteti? Ne verjamem.

Danes mislim, da ne več.

Drugačen način vplivanja na čustva in intuicijo ljudi. Z dobrimi nameni. Če to uspe, se lahko potem začne delati na vsebini in z vsebino. Z vsebino se danes žal ne pride nikamor več. Predvsem pa se ne zmaga na volitvah. Problem je že postaviti vprašanje, zakaj. Tega ne le pred organi države, ampak tudi na univerzah nimamo več pravice spraševati. Celo sodišča so začela izpuščati obrazložitve, zakaj človek nečesa ne more ali nekaj mora. In če potem javno opozoriš, da je sodba popolno pravno skrpucalo, si napaden, češ, kako si drzneš napadati avtoriteto sodstva! Ni torej bistveno, da je sodišče zlorabilo svoj položaj, problem si ti, ker na to opozarjaš. Tako se ne krepi avtoriteta sodstva in ne ustvarja vladavina prava.

Norost pa je stalna grožnja. Ljudje me prosijo za srečanje, ne, da bi jim spisal tožbo ali pritožbo, ampak vse pogosteje le zato, da od mene slišijo, da se ne motijo, da niso znoreli in da se jim je pred sodišči res zgodila krivica. Pomiri jih, ko jim povem, da imajo prav, četudi je njihova zadeva sodno nespremenljiva. Lažje živijo s krivico države kot z dvomom v svoje mišljenje in presojo. To je grozno, a to je realnost.