Surova konstrukcija bele/čiste podlage, v katero se mestoma vpijajo vabljivi, sladkobno pisani vzorci, spet drugič hladne, strogo geometrične linije (scenografijo je oblikoval tandem Lenka Đorojević in Matej Stupica, video pa Jure Lavrin), velja za izhodiščno bazo izvajalcem, ki jim scenska konstrukcija služi kot platforma za odrsko gibanje, to pa zaradi natančnega ritma, sinhronizacije in zametkov biomehanike (koreograf Branko Potočan) naseljuje niz referenc. Od političnega manifesta, demonstracij in vstaje malega človeka do (vzhodnih) komunističnih formacij in shodov tretjega rajha.
Izvajalci Primož Bezjak, Katarina Rešek, Jelena Rusjan, Katarina Stegnar, Ivan Peternelj in Uroš Kaurin so ob pop industrijskih beatih (glasba Aldo Ivančič) v funkciji govornih strojev, v sebi torej psihološko izpraznjeni in votli, zato pa polnopomenski v vsebini, ki jo podajajo. So medij in hkrati predmet obravnave. So vladarji in hkrati plen. Nenehno »delajo, delajo, delajo«, a ničesar zares ne proizvedejo, vse je hipno, sunkovito in pa uniformirano – prav tako kot njihov gibalni izraz. Čeprav je med njimi zaznati obrise kritike ženske in moške družbene pozicije (oziroma njunega principa), učinkujejo kot mehanično telo, ki brez prediha in v enem šusu želi narediti vse, vse pa sproti tudi propada (se zamenja), s čimer o sodobnem kapitalizmu povedo največ. Absurdnost nenehnega dela/delovanja, ki se sesuva samo vase, se nadalje povzpne v ultimativni absurd – vojno. Zgodovina in sedanjost kot avtomatizem naštevanja in seznamov, namerno izčrpavajoče učbeniško nizanje vojn, papirnato ozaveščanje kot edino, kar je še mogoče prenesti, ker je vse ostalo že realnost, težje dojemljiva in mučno prebavljiva.
ÜberŠkrip se z angažirano noto, ki ne želi biti moralka (ob sklepni različici sevdaha se tej za hip nevarno približa), ampak trendovski retorični session, med drugim navdihuje pri drami Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića in ob tem vnaša še literarno kompilacijo Katje Perat, Katarine Rešek in Jelene Rusjan. Inscenirana ritmika besed, zvoka in svetlobe prikliče asociacije kraftwerkovske estetike in je, kakor koli že obračamo, kljub svoji zunanji prikupnosti in strukturni urejenosti v sebi in svoji sporočilnosti pravzaprav pesimistična in brezizhodna. Skratka, realna.
