Uničujoče posledice podnebnih sprememb so vidne s prostim očesom

»Uspešnost nevladnih organizacij je slej ko prej odvisna od kulture političnega dialoga – njegove transparentnosti in spoštovanja 'soplesalcev',« pravi naša sogovornica Renata Karba, ki je v Umanoteri vodja projektov.

Dve desetletji delovanja Umanotere smo zaznamovali v času, ki je za slovenski okoljski nevladni sektor zelo težak. Kljub temu da je zdravo okolje visoko na lestvici vrednot prebivalcev Slovenije in da okoljske organizacije uživajo zaupanje javnosti, je njihovo delovanje zaradi neustreznih pogojev financiranja resno ogroženo. Vsak dan se bojujemo za obstanek. Vendarle pa s svojim delom in obstojem potrjujemo fenomen moči neuspehov: iz njih izidemo bolj strokovni, povezani in usposobljeni. In ker imamo močno vizijo, tudi visoko motivirani. Stari »okoljaši« radi uporabijo geslo: od poraza do poraza do končne zmage.

Morda ima pariški sporazum vendarle več možnosti za uspeh od svojih predhodnikov. Postaja napeto – uničujoče posledice podnebnih sprememb so vidne tudi s prostim in laičnim očesom. Časi tiščanja glave v pesek se končujejo, trajnostni razvoj postaja politično oportunistična tema. V svetu se vzpostavlja kritična masa politične volje, ki ima potencial, da naredi premike v smer razvoja, ki bo za človeško civilizacijo dolgoročno koristna.

Politični voditelji so po pariškem srečanju v soju medijskih žarometov govorili o ambicioznem dogovoru, o zgodovinskem koraku proti trajnostni družbi in podnebni pravičnosti. V resnici pa še ni znano, katere države bodo sporazum ratificirale in k čemu se bodo zavezale. Visokoleteče besede predsednika Obame nimajo velike teže. S fosilno industrijo ljubeče povezani ameriški senat namreč prav lahko ponovi zgodbo s kjotskim sporazumom, h kateremu ZDA nikoli niso pristopile. Evropska unija bo pariški sporazum zagotovo ratificirala. Odstopanja od statusa najnaprednejšega političnega akterja v podnebnih dogovorih si evropska vlada pod vodstvom fosilno kompromitiranega Jean-Clauda Junckerja ne bo mogla privoščiti. Kakšne zaveze bo položila na globalno mizo, pa je odvisno od držav članic.

Slovenija v pogajanja prihaja s težkim nahrbtnikom domačih bremen: šoštanjsko termoelektrarno, ki naj bi še 40 let kurila najbolj umazano fosilno gorivo lignit, podporo črpanju plina v Petišovcih, desetinam milijonov letnih subvencij fosilnim gorivom iz javne blagajne ter izvažanjem premogovnih in naftnih tehnologij pod pretvezo uradne razvojne pomoči. Zaradi nadpovprečne podnebne ranljivosti Slovenije (poročila in projekcije Agencije RS za okolje) in tudi zaradi priložnosti za zeleno gospodarstvo bi jo bilo logično pričakovati v sprednjih vrstah držav, ki si prizadevajo za najambicioznejši scenarij prehoda v nizkoogljično družbo. Vendar pa v kratki zgodovini naše države še nismo imeli vlade, ki bi je bilo zadosti v hlačah, da bi dregnila v osje gnezdo odprave okolju škodljivih subvencij, pri presojanju davčnega sistema uporabila še kakšen kriterij več kot le kratkoročne proračunske prilive ter bi naložbe presojala z upoštevanjem celotnih in dolgoročnih stroškov za družbo, tudi tistih zaradi škodljivih vplivov na zdravje državljanov.

Pri prehodu v zeleno gospodarstvo ne gre samo za skrb za okolje. To je pogoj za dolgoročno konkurenčnost, obstoj podjetij in delovnih mest. Tudi če omahljiva politika trajnostnosti še ni postavila za standard in gospodarstvu dela škodo z napačnimi davčnimi in subvencijskimi signali, vsak gospodarstvenik, ki želi dobro svojemu podjetju, razmišlja o ozelenitvi njegovega delovanja in produktov. Za to mu ni treba biti okoljevarstvenik. Sektor okoljskega blaga in storitev v EU konstantno raste (Eurostat ga spremlja od leta 2000). Naraščata obseg trga in dodana vrednost, prav tako število zaposlitev. Ta trend ni bil prekinjen niti v letih najhujše krize. V zadnjih letih se v svetu pospešeno krepi število podjetij, ki so se povzpela na val poslovnih priložnosti prehoda v podnebju prijaznejše gospodarstvo. Naložbe v fosilna goriva pa postajajo tvegana in družbeno nesprejemljiva. Shell je lani odstopil od načrtovanega črpanja nafte ob obalah Aljaske. Ocenili so, da bi bila škoda za njihovo javno podobo prevelika. Zaradi nasprotovanja javnosti je bila ustavljena nadgradnja severnoameriškega naftovoda Keystone. Od črpanja nafte v Jadranskem morju je odstopila tudi Hrvaška. Vrstijo se kampanje, ki vzajemne, pokojninske in druge naložbene sklade pozivajo k umiku naložb iz fosilnih goriv. Kljub nedorečenosti tudi pariški sporazum pošilja sporočilo gospodarstvu, investitorjem in lokalnim skupnostim glede delovnih mest in gospodarskega napredka, ki ga bodo poganjale nizkoogljične naložbe.

Kaj pomeni dovolj? Je to nekaj, o čemer lahko razpravljamo, ali je to nekaj eksaktnega? »Dovolj« ima v primeru podnebnih sprememb čvrsto osnovo v znanstvenih dognanjih. Po objavi zadnjega poročila medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe je jasno, da »narediti dovolj« pomeni pustiti večino preostalih planetarnih zalog nafte, premoga in zemeljskega plina v zemlji. To je ogromen izziv. V Sloveniji se ga še nismo lotili. Strategije prehoda v nizkoogljično družbo nimamo, prav tako ne strategije prilagajanja na posledice podnebnih sprememb, ki se jim ne bomo mogli izogniti. Slovenska politika je poligon za grožnje in razkazovanje moči sektorjev, ki se oklepajo svojih zgodovinsko pridobljenih privilegijev, kot so fosilna energetska podjetja, avtoprevozniki in agroposli.

2 smo jih predstavili že več kot sto. Njihovi nosilci so podjetja vseh velikosti in oblik, združenja, občine, regije, nevladne organizacije, ministrstva – raznolikost njihovih pojavnih oblik je navdihujoča in kaže na inovativnost pri prepoznavanju priložnosti, ki izhajajo iz bogastva Slovenije.

Preveč preprosto bi bilo reči, da ugašajmo luči, pešačimo, uporabljajmo javni prevoz, jejmo manj mesa in ločujmo odpadke. Vse to je pomembno. A kaj nam pomaga ugašanje luči, če nam država kljub znanim tveganjem postavi nov blok termoelektrarne, ki je okoljska in gospodarska katastrofa? Zato moramo biti tudi bolj informirani in aktivnejši državljani. Da prepoznamo napačne odločitve in se jim postavimo po robu, ko se dogajajo v našem okolju. Da denimo od vlade zahtevamo odločno in učinkovito nasprotovanje sporazumom o prosti trgovini (TTIP, CETA, TISA), ki jih EU sklepa za zaprtimi vrati. Izračuni jasno kažejo, da ne bodo prinesli koristi za slovensko gospodarstvo, hkrati pa pomenijo nesprejemljivo grožnjo za kakovost in varnost hrane, javno zdravje in okolje ter socialne in delavske pravice. Kaj torej slovenska vlada še čaka?