Teza je zabavna in dejansko nadvse slovenska, tako slovenska, kot bi si jo Cerar lahko le želel: uspešnim vse oprostimo. Naj zavajajo, naj lažejo, naj požrejo vse svoje obljube, naj sejejo sovraštvo in potem kupujejo paralizatorje, če bomo imeli večjo gospodarsko rast, jim bomo odpustili. Takoj, ko bomo prebrali, da je naša gospodarska rast poskočila za tri desetinke odstotka, si bomo zadovoljno rekli: »Koga briga etika, naj si polomi noge, saj dobro delajo.« (Nihče pa ne bo rekel, da te desetinke nikomur izmed nas ne prinašajo absolutno ničesar.) Ekonomski komentatorji bodo v en glas povedali, da so bili sprejeti ukrepi dobri in jih je treba še nadaljevati. Nič pa o tem, na čigav račun so bili doseženi. In vsi bomo mirneje spali.
No, vsi razen tistih z bolj rahlim spancem. Med njimi se bo morda našel kdo, ki si bo rekel: ampak ali je etika res le še predvolilna puhlica, v resnici pa ovira za učinkovito politiko? Ali ni bila najučinkovitejša ekonomska politika gulag? Ali ni tukaj nekaj narobe? Ali slabi nameni res vodijo v raj? Tak raj za vse, ne le za peščico šepajočih etikov?
Naredimo en tak eksperiment. Kaj bi rekel Slovenec, tak ta prav, s traktorjem, če bi slišal takole dobro novico: vlada je ustanovila državno agencijo za preprodajo beguncev. Pojdite v Dobovo, prepričajte zdrave moške, naj grejo z vlaka, in vi jim boste, kot premnogim Bosancem, uredili krasne službe na gradbiščih po Evropi. Bi se zgrozil, uprl? Ali pa bi rekel, da je treba grško-makedonsko mejo takoj odpreti in nemudoma umakniti žico, da bodo begunci lahko plavali čez Kolpo in bo posel še bolje tekel, bruto dohodek rasel, polnil se bo državni proračun, brezposelnost bo padla in vsi bomo bolje živeli? Kar bo živi dokaz, da je etika v boju z brezposelnostjo zgolj ovira?
Logika je namreč povsem ista: ker si v javnem sektorju mnogi povprek izplačujejo razne dodatke in ker etika pač šepa in je noben zdravnik (tudi sam močno prehlajen) ne zna pozdraviti, prenehajmo s cirkusom in prepustimo samovoljno delitev »avtonomnim« direktorjem in dekanom, ki bodo zato gotovo bolje delali, bolj trošili, plačali več davkov in prispevali h gospodarski rasti. Je treba menedžerjem sprostiti plače, ker zdaj zaradi »nizkih« nalašč delajo slabo, potem pa bodo dobro? Treba je, pravi vlada, ne da bi le malček pokukala, kako eni in isti že desetletja vedrijo v toplem javnosektorskem objemu in jih prav nič ne vleče v brutalni zasebni sektor, kjer je treba za slabo delo odgovarjati.
Tudi v sodstvu je rešitev denar. Za skrajšanje sodnih zaostankov postopkov so iznašli zunajsodno poravnavo posebne vrste. Še posebno tožilci so navdušeni nad obsojenci, ki se pogodijo in vrnejo ukradeni denar. Ta gesta je pred tedni popolnoma omečila tožilca Jožeta Kozino, ki je »preganjal« Tomaža Lovšeta. Ta se je iz spretnega pretakalca denarja lastnikov kartic diners, katerih računi so ostali neporavnani, nenadoma spremenil v »moralnega človeka, ki lahko hodi z dvignjeno glavo« – tako Kozina. In ta moralni človek, »ta mož beseda« si je te pohvale zaslužil, ker je denar vrnil. In se s ciničnim poslovilnim »zbogom in srečno, Slovenija«, rešen strupenega krhlja, ki mu ga je podtaknil zli bog Mamon, kot nedolžna Sneguljčica odpeljal v novo življenje čez veliko lužo. Nam so tekle debele solze: možje besede odhajajo, zapuščajo to zatohlo provinco, kjer se inventivno računovodstvo kaznuje!
Moralni človek je torej tisti, ki ima denar, da lahko svojo tatvino poplača, s čimer ta postane začasna tatvina, potem skopni v tatvinico, pravzaprav le v izposojico, ništrc, nič… Nemoralni pa je tisti, ki nima cvenka, da bi se pogodil za svojo moralnost in z nasmehom odpeketal s sodišča.
Eden tistih, ki so se tudi lepo pogodili, Rok Snežnič, je sicer dobil zaporno kazen, a v tisti sanjski obliki vikend zapora. Kljub temu je pravosodju razložil, da je butasto, postregel pa z naslednjim izkustvenim naukom: vikend zapor je »navadna burleska«, kot »davkoplačevalec bi raje videl, da država ta inštitut odpravi in ga zamenja z denarno kaznijo«. Kako lepo: Snežnič bi dal v proračun raje lep kupček denarja, da mu le ne bi bilo treba sodelovati v vikendzaporniški »burleski«. Ta bi bila namenjena zgolj revežem. Ali tistim skopuhom, ki raje tičijo v burleski, kot da bi dvignili kamen, pod katerega so skrili prigrabljene novce. No, jaz bi kot davkoplačevalka raje videla, da bi bila burleska izjemoma prihranjena le tistim, ki si z njo rešujejo osnovno eksistenco, tisti z denarjem pa naj ga vrnejo in odidejo v resen zapor. To bi se mi nekako zdelo, oprostite kletvici, etično.
