Ko so s finančnega ministrstva v ponedeljek popoldan sporočili, da je njihov šef Dušan Mramor predsedniku vlade ponudil odstop, ta novica ni bila presenetljiva. Zaključevala je namreč štirinajst dni trajajoče razburjenje, ki ga je sprožilo prednovoletno razkritje časnika Delo, da so nekatere fakultete ljubljanske univerze svojim uslužbencem – ne le fakultetnim funkcionarjem, visokošolskim učiteljem, ampak tudi strokovnemu in tehničnemu osebju – več let nezakonito izplačevale dodatek za stalno pripravljenost. S tem so »na inovativen način«, kot se je izrazila dr. Metka Tekavčič, dekanja Ekonomske fakultete, zaobšle veljavne plačne predpise. Med devetimi dekani fakultet, ki so (si) odobrili izplačevanje takega dodatka, je bil tudi dekan Ekonomske fakultete dr. Dušan Mramor. Jeseni 2014 je dekanski položaj zapustil, saj je bil imenovan za finančnega ministra v vladi Mira Cerarja (med prejemniki spornega dodatka pa je bila tudi visokošolska učiteljica na tej isti fakulteti dr. Maja Makovec Brenčič, danes ministrica za izobraževanje in znanost).
Premierju Cerarju je vroč kostanj padel v roke kmalu po novem letu, ko so ga novinarji vprašali, ali bi morala ministra prevzeti odgovornost za izplačevanje oziroma prejemanje dodatka za stalno pripravljenost. Premier med odgovarjanjem novinarjem sploh ni bil zagoneten. Dejal je, da je treba počakati, da se izkažejo vsa pomembna dejstva in da se vidi, ali je bilo kaj nezakonitega. »Če je bilo kaj narobe, bo zagotovo treba sprejeti neke ukrepe.« Ne glede na to, da je minister Mramor dan kasneje svoj odstop zavrnil (ker naj njegova nekdanja dekanska odločitev ne bi imela javnofinančnih posledic), se je zdelo, da so ministrovi dnevi šteti, saj je bila nezakonitost početja dekanov že potrjena, Miro Cerar pa je tisti pravnik, ki je koktajl načel pravnosti, pravne države, morale in etike prelil v volilni program, s katerim je postal predsednik vlade. Sklicujoč se na ta program je medtem vrgel iz vlade že več njenih članov, dva primera pa še posebej izstopata: prejšnja ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar je morala odstopiti zaradi visokih izplačil avtorskih honorarjev, ki jih je ob redni plači prejemala od svojega delodajalca, Fakultete za upravo (katere dekanja je bila), Janka Vebra pa je parlament na premierjev predlog odstavil s položaja obrambnega ministra, ker je vojaško tajno službo v nasprotju z zakonom uporabil za analiziranje varnostnih posledic morebitne prodaje Telekoma.
»Vsi so isti«
Zapomniti si velja, v kakšnih okoliščinah sta ministra odletela. Ko je ministrica Setnikar Cankar predsedniku vlade ponudila odstop, morebitna nezakonitost izplačil avtorskih honorarjev, ki jih je prejela kot nekdanja visokošolska učiteljica, ni bila potrjena; ne glede na to je premier njen odstop sprejel, da bi s tem »politično razbremenil delo vlade«. Ko pa je predsednik vlade v parlamentu utemeljeval, zakaj je bila zanj Vebrova naloga OVS nesprejemljiva, je poudaril, da »gre za vprašanje zakonitosti«: delovanje obveščevalno-varnostne službe in ministra pač mora biti transparentno, jasno, odgovorno in zakonito. Ti štirje pridevniki so bili vselej prepoznaven element politične govorice sedanjega predsednika vlade. PV Cerarja 1.0. Do ponedeljka.
Vedno, ko predsedniki vlad kadrirajo v vladnem kabinetu, preudarjajo, kako bodo svoje odločitve javno ubesedili, saj se zavedajo, da bo njihova takšna ali drugačna odločitev predmet pozorne javne obravnave. Njihovi javni odzivi na ponujene odstope zato nikoli niso takojšnji, premierji znajo tudi po več dni ali več ur oblikovati povedi, ki jih nato razširjajo čez prag vladne pisarne. Minuli ponedeljek ni bilo nič drugače – dobri dve uri je trajalo, preden se je na javno sporočilo ministrstva za finance javno odzval premier Cerar, odzval pa se je z uvodoma citiranim stališčem. Za razliko od Mramorjeve novice o ponujenem odstopu je bilo predsednikovo stališče zares presenečenje.
Poglejmo, zakaj. Finančni minister je odstop ponujal, ker je ugotavljal, da je izgubil zaupanje javnosti, predsednik vlade pa se je na to konstatacijo odzval s podelitvijo zaupnice svojemu ministru: Ni važno, ali ti javnost zaupa, važno je, da ti zaupam jaz. Tako sporočilo je za stranko in njenega voditelja, ki so ju volilci pooblastili za upravljanje javnih zadev izključno na podlagi vnaprejšnjega zaupanja, prelomnega pomena. Pomeni namreč, da se je SMC poldrugo leto po svojem nastanku radikalno transformirala: če je bila poleti 2014 prepoznana kot ekskluzivna politična skupina, ki se je predstavljala kot edino verodostojno utelešenje vox populi, je januarja 2016 njen predsednik in premier sporočil, da ga javno mnenje, ko skrbi za interese Slovenije, ne skrbi. Dan potem je vox populi na nacionalnem radiu dobil priložnost, da komentira ta Cerarjev obrat. V eter je vstopila tudi gospa, ki je svoja in razočaranja predhodnih poslušalcev sklenila z jedrnato ugotovitvijo: »Vsi so isti.« In odložila telefon. Tako zaznana SMC prihodnjih volitev več ne more dobiti.
Cerarjeva druga republika
Citirana izjava pa je tudi nelogična, nekonsistentna. Politik Cerar bi ji lahko zagotovil konsistentnost, če bi ugotovil (in se pri tem ščipal v svoje pravniške noge), da Mramorjevo dejanje predstavlja bagatelno nezakonitost, zato njegovega odstopa ne bo sprejel. Ker pa je ponujeni odstop zavrnil s sklicevanjem na interese Slovenije, si je mogoče zamisliti situacijo, ko bi dekana fakultete, finančnega ali kateregakoli že ministra, javnega funkcionarja ali politika zalotili pri, na primer, kršenju cestnoprometnih predpisov. Recimo, da bi taka oseba vozila vinjena. »Odstopa funkcionarja ne sprejemam, saj bi posledice škodovale interesom Slovenije,« bi se oglasil premier. V kakšni povezavi je sankcioniranje dejanj nekega funkcionarja z interesi Slovenije? Ali interesi Slovenije zahtevajo sankcioniranje ugotovljenih kršitev ali pa bi ugotovljene kršitve sankcionirale interese Slovenije?
Premier Cerar brez kakršnegakoli pojasnila pritrjuje temu drugemu: če bi sprejel ministrov odstop, bi sankcioniral Slovenijo. V ponedeljek je gospod Cerar promoviral politično paradigmo, v kateri je interes države povzdignjen nad vse druge interese, pravne norme in moralna načela. To politično paradigmo je mogoče poimenovati. Recimo – druga republika. Ali pa tretja, četrta, katerakoli že, vsekakor ne republika, kot smo jo poznali doslej. Paradigmo bi kazalo preveriti na kakšnem plebiscitu, saj je tako zelo drugačna od neke druge, ki je bila na enak način že potrjena. Ob tem pa je treba v središču Ljubljane določiti trg, ga ustrezno poimenovati in na njem postaviti spomenik osebnosti (ne kakšnega konjenika, marveč kalkulator, davčno blagajno ali borznega bika), ki je sama po sebi postala predmet nacionalnega interesa. Slovenski nacionalni interes se je doslej navezoval na projekte ali stvari, na osebnost še nikoli. Prodaja Mercatorja ali Telekoma, gradnja drugega tira na primorski progi, arbitražni sporazum, sanacija bank ali namestitev tehničnih ovir na južni meji so bili oziroma niso bili v nacionalnem interesu. Dušan Mramor pa je prva osebnost, ki je v nacionalnem interesu – to, da je in ostaja minister za finance, je za državo tolikšnega (ne more biti drugače kot strateškega) pomena, da mu je premier odpustil zgraditev obvoznice okoli nekega zakona. Trg na ljubljanskem Tromostovju bi bil za namestitev takega spomenika najbolj primeren. In tudi najbolj poceni bi bilo, saj je podstavek za spomenik tam že nameščen.
