1. Banka lahko odobri podjetju kredit za nakup delnic največ v višini 70 odstotkov borzne vrednosti teh delnic, če te kotirajo na prvorazredni borzi, sicer pa do največ 50 odstotkov. Ta »največ« bi morale jemati resno, kajti če so delnice v predhodnem obdobju rasle z dvoštevilčnimi vrednostmi, bi morale službe za obvladovanje rizikov v bankah določiti kot ustrezno zavarovanje še nižje vrednosti zastavljenih delnic. Če bi to spoštovali, bančne luknje iz naslova menedžerskih odkupov ne bi bilo. S tem pa tudi prevzemov ne!

2. Za financiranje dolgoročnih naložb je treba odobriti dolgoročne kredite in imeti za to dolgoročne vire. Nakup podjetja je v osnovi dolgoročna naložba, ker ni nujno, da bi se lahko prodala brez precejšnjega znižanja cene in s tem brez možnosti popolnega poplačila kredita.

3. Kratkoročni krediti se v omejenem obsegu lahko namenjajo tudi tako, da se ob odobritvi ve, da se bo v primeru, da se boniteta podjetja ne poslabša, kredit ponovno odobril. Resen problem, ki ga imajo banke, je, da imajo veliko depozitov na kratke roke, podjetja pa si ne sposojajo denarja za mesec ali dva. Obrat denarja, vloženega v poslovni proces, namreč traja dlje časa. Zaradi tega je imel Kordež načeloma prav, ko je rekel, da »se krediti ne vračajo«, ampak se nadomeščajo z novimi. To delajo skoraj vsa podjetja, ne le pri nas, ampak povsod po svetu. Tako delujejo tudi države, ko zapadle državne menice in obveznice nadomeščajo z novimi. Seveda je to tvegano in mnogi lastniki bank (državljani, skladi, investitorji…), ki so se tveganju preveč izpostavile, so plačali visoko ceno (ponekod so jo morali plačati tudi države). Ampak ni veliko podjetij na svetu, ki jih zahteva bank, da jim na hitro vrnejo vse kratkoročne kredite, ne bi spravila v zelo resne težave. To ni abstraktna zadeva, kar so čutila mnoga slovenska podjetja, ko jim banke ob zapadlosti niso podaljšale ali odobrile novih kreditov. Oziroma se to dogaja še sedaj. Podjetja čez noč ne morejo razprodati zalog, ne morejo sredi procesov zmanjšati proizvodnjo…

4. Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj holdingov in zastava delnic. Vem pa, da takih omejitev v uspešnih državah ni, ker so nesmiselne. Ko so leta 2007 o tem povprašali dr. Kraljiča, je po TV lepo rekel: »Če so se banke in podjetja tako dogovorili, potem ne vidim problema.« In če bi banke spoštovale vsaj omenjena osnovna bančna pravila, potem v Sloveniji ne bi imeli resnih problemov. Seveda pa bi imeli bistveno manjše stopnje rasti leta od leta 2004 do 2008. Vse se vrača, vse se plača!

Torej g. Mihič, ve se, kdo vse je neposredno in posredno zatajil. Vse banke so objavljale letna poročila z imeni vodilnih in člani NS. Vendar, pozor: ni vsako slabo ravnanje tudi kriminalno dejanje. In bankirjev, ki so pozabili osnove bančništva, niso veliko zaprli niti v Ameriki niti v Evropi. Zgodba bankirjev na Islandiji, ki pa so jih doletele obsodbe, je precej drugačna od našega primera.

In naj končam pozitivno: banka SKB, Hranilnica Lon in morda še kakšne banke oziroma hranilnice resnih izgub niso imele! Torej se da izgubam izogniti, če postaviš prave nadzornike in ti izberejo prave bankirje.

Igor Kadunc, MBA