Analiza Evropskega observatorija ni dala recepta, kako, kaj in kdaj naj se spremeni in posodobi v našem zdravstvenem sistemu. Povsem razumljivo, saj je to v pristojnosti posamezne države in njenih odločitev. Tu pa smo očitno v zagati. Ali nimamo rešitev ali pa jih ne želimo javno razgrniti, da se ne bi zamerili posameznim interesnim skupinam, kot so delodajalci, sindikati, zdravniki in drugi. Ta neodločnost, ki se kaže v odlaganju rešitev v prihodnost, kaže na strah pred prepotrebnimi spremembami in na slabo pripravljenost, da se te uveljavijo. Vprašamo se lahko le, ali gre za taktiko zavlačevanja ali za pomanjkanje idej, kako narediti sistem vzdržen, ljudem prijazen in sprejemljiv za izvajalce zdravstvenih storitev. To se nanaša na celotni sistem, ki vključuje zdravstveno dejavnost, zdravstveno zavarovanje, pacientove pravice itn.
Če imajo tisti, ki odločajo o sistemu zdravstvenega varstva, čas za razmišljanje, ga zavarovane osebe nimajo. Zanje se stvari iz dneva v dan slabšajo, pa če je to najodgovornejšim odločevalcem v sistemu prav ali ne. Ta v določenem delu že sedaj deluje po nekih nikjer zapisanih zakonskih in drugih opredelitvah. Če se že ne ruši sistem zdravstvenih dejavnosti, veliko dejstev govori o tem za področje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tega ni mogoče zanikati ob dejstvu, da čedalje večje, in to ne nepomembno število zavarovanih oseb ne more uveljaviti svojih pravic iz tega zavarovanja in si jih lahko privoščijo le s plačilom iz lastnega žepa in da se nosilec zavarovanja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije vse bolj spreminja v agencijo ali poslušno službo ministrstva, namesto da bi bil avtonomen upravljalec sredstev zavezancev za plačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje.
Glede na stanje ni veliko časa za »razmišljanje«, kako naprej! Potrebne so odločne poteze, ki morajo upoštevati nekatera načela, ki imajo v Sloveniji že več kot 130-letno tradicijo, predvsem kar zadeva solidarnost in druga načela socialnih zavarovanj. Slednja bi bilo nujno nadgraditi še z načeli vzajemnosti kot posebne oblike medsebojne pomoči zavarovancev. Glede na demografske spremembe in porast kroničnih bolnikov v »dolgoživi družbi« je povsem jasno, da ne bo mogoče vseh potreb pokriti le z javnimi sredstvi oziroma sredstvi javnega, obveznega zdravstvenega zavarovanja. Celo nasprotno! Javna sredstva bo treba vse bolj bogatiti tudi z zasebnimi.
Prav tako ne bo mogoče ohraniti vseh vsaj teoretično zagotovljenih pravic v enakem obsegu in na način, kot smo navajeni oziroma je predpisano, četudi se ne uresničujejo. Očitno je namreč, da gre za vse večji razkorak med potrebami po zdravstvenih storitvah in materialnimi možnostmi njihovega zagotavljanja, kar se nanaša tako na kadre in opremo kot denar za financiranje zdravstvene dejavnosti. Kot povsod v svetu potrebe rastejo hitreje od možnosti njihovega zadovoljevanja. Teoretičnih rešitev tega problema je več. Lahko ne naredimo nič in se bodo razmere še naprej slabšale, zato tak pristop najbrž ne more uspeti oziroma bi pomenil nadaljnjo slabitev sistema in njegovih funkcij. Drugi možen pristop je krčenje pravic in s tem zmanjševanje stroškov sistema javnega zavarovanja, a hkrati slabšanje dostopnosti storitev zavarovancem. Tudi ta pristop ne bi bil ljudem prijazen, verjetno tudi ne sprejemljiv. Tretja pot je nekje vmes in nakazuje na potrebo po iskanju novih ali vsaj drugačnih virov za potrebe sistema, novo definiranje področja solidarnosti, racionalizacijo in novo definiranje vloge, odgovornosti in obveznosti posameznih deležnikov v sistemu.
Kakorkoli se bodo stvari spreminjale, mora prevladati rešitev, ki bi bila v danih razmerah najbolj prijazna ljudem, njihovemu zadovoljstvu in bi bila tudi dolgoročna vzdržna. V javnosti se na primer večkrat pojavlja predlog o delitvi pravic na dve košarici, pri čemer bi eno v celoti krilo javno, socialno zavarovanje, drugo pa zavarovanci iz zasebnih sredstev. V glavnem naj bi šlo za krčenje pravic, ki so danes vsaj po predpisih zagotovljene vsem. Druga možnost, ki jo pozna vrsta držav, je, da državni proračun prevzame obveznosti financiranja nekaterih nalog, ki se zdaj financirajo s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede na nekatera predvidevanja o javnofinančnih potrebah države in njihovem omejevanju je ta rešitev komaj uresničljiva. Tako se zdi, kot da se res ne da nič narediti, kar pa ne more obveljati.
Morda bi kazalo razmisliti o rešitvi, ki ima ponekod v Evropi že večdesetletno tradicijo in bi bila glede na vse težave ali celo nezmožnosti uresničitve sprememb na račun javnih finančnih sredstev ljudem bolj prijazna. Gre za uvedbo posebnega zavarovanja za pravice, ki ne bi bile vključene v javni sistem socialnega zavarovanja. To bi bilo posebno zavarovanje, ki bi se sicer financiralo iz zasebnih sredstev zavarovancev, a bi moralo biti skladno z evropsko direktivo o neživljenjskih zavarovanjih in podvrženo državni regulativi. Zavarovanje bi krilo tveganja za nekatere storitve, ki po svojem značaju niso prioritetne za ohranitev in povrnitev zdravja ljudi in ki tudi ne bi ogrozile zdravstvene varnosti ljudi. Razmejitev med socialnim in tem pogodbenim oziroma javno-zasebnim zavarovanjem bi moral urediti zakon. Bi pa to novo zavarovanje moralo biti obvezno za vse prebivalstvo z izjemo otrok, šolarjev in študentov, za socialno ogrožene oziroma osebe brez dohodka pa bi bila zavarovalec država. To v nobenem primeru ne bi bila neka nova oblika dopolnilnega zavarovanja, ampak posebna oblika vzajemnega zavarovanja, ki pa bi zavarovancem omogočalo sklepanje pogodb v različnem obsegu in za različno raven pravic.
To, po čemer se to zavarovanje razlikuje od nekaterih drugih komercialnih zasebnih zavarovanj, je dejstvo, da ga ureja in nadzoruje država in da sta med njenimi pristojnostmi tudi določanje premijskega sistema in nadzor nad izvajanjem. Se pa od obveznega socialnega zavarovanja razlikuje po tem, da se financira iz zasebnih sredstev in da lahko to zavarovanje po zakonsko vnaprej določenih pogojih izvajajo tudi zasebne zavarovalnice. To je za nas novost, a je njena prednost za ljudi, da ne temelji na tržnih zakonitostih in ustvarjanju dobička, temveč na vzajemnosti med zavarovanci. To bi bila torej nova oblika medsebojne pomoči zavarovancev v primeru bolezni ali poškodbe in dopolnitev ter nadgradnja obveznega, socialnega zavarovanja in bi skupaj z njim predstavljala celoto novega sistema zdravstvenega varstva. Ob tem bi še vedno bila možnost ohranitve ali širitve drugih prostovoljnih zavarovanj za višji standard pravic, večji obseg pravic itd.
Dobra stran ideje o posebnem pogodbenem zavarovanju bi bila možnost ohranitve vseh ali skoraj vseh pravic, ki jih zdaj zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Ob ustrezni razmejitvi pravic med obema zavarovanjema bi tudi višina premije lahko bila nižja od tiste, ki jo zdaj zavarovanci plačujejo za dopolnilno zavarovanje. Zavarovancem bi dalo tudi možnost, da si sami določijo raven pravic, ki bi jih krilo zavarovanje, saj bi se lahko zavarovali z odbitno franšizo ali brez nje itn. Uvedba takšnega zavarovanja bi lahko prispevala tudi k finančni stabilnosti izvajalcev, saj bi bilo mogoče zagotoviti raven finančnih sredstev, ki so potrebna za njihovo nemoteno poslovanje in strokovni razvoj. Seveda pa je za to potreben nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Tudi če bi se odločili za opisane spremembe v sistemu zdravstvenega zavarovanja, bi bile nujne tudi spremembe v organizaciji in poslovanju zdravstvene dejavnosti. Tam sicer ni tolikšnih finančnih rezerv, da bi lahko s tem »zakrpali luknje« sistema, a je racionalizacija in drugačna organizacija potrebna, tudi zaradi boljše funkcionalne povezanosti izvajalcev po območjih in področjih ter boljšega obvladovanja razvoja zmogljivosti skladno s potrebami in možnostmi. Še pred uvedbo novega zavarovanja pa bo nujna odločitev, da država prevzame poleg drugih tudi finančne obveznosti, ki jih ima po zakonu in ki se sedaj financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vse te ukrepe bi bilo treba povezati v celoto in vključiti v ustrezne zakone.
MAG. MARTIN TOTH
