Izguba želene nosečnosti in smrt ploda ali otroka v perinatalnem obdobju sproži globoko žalovanje, ki je bilo v družbi dolgo minimalizirano in prezrto, danes pa je prepoznano kot eno najbolj bolečih žalovanj, in to ne glede na starost ploda, saj žalovanje ni odvisno od te, marveč od osebnega pomena izgube. »Čustvena izkušnja perinatalne smrti, spontanega splava ali medicinskega splava zaradi odkrite nepravilnosti pri plodu namreč ni zgolj izguba želenega otroka, pač pa tudi izguba dobre samopodobe, vloge roditelja, zaupanja v sposobnost imeti zdravega otroka, izguba dela sebe, izguba prihodnosti in pričakovanj, izguba lastne moči. Izguba želenega otroka ustvari ozračje obupa in zmedenosti v celotni družini, ki se je veselila srečnega dogodka,« je razložila klinična psihologinja Vislava Globevnik Velikonja.
Najhuje je nekaj tednov po izgubi
»Na začetku je tako hudo, da se mati zateče v obrambno držo otopelosti in šoka, ki ji omogoča, da se poslovi od otroka. Najtežja faza prebolevanja se začne nekaj tednov po odpustu iz bolnišnice in večina ne pričakuje, da bo takrat najtežje. Ta faza globoke žalosti in bolečine z zelo intenzivnim čustvovanjem traja mesec ali dva, približno po treh mesecih pa sledi obdobje postopnega prebolevanja, ki lahko traja do treh let. Zaradi simptomov globoke depresije je mati v obdobju globoke žalosti nesposobna za učinkovito opravljanje dela, zato je takrat poleg pomoči smiseln tudi bolniški dopust, meni Globevnik-Velikonjeva in doda, da je pri nas takojšnja pomoč vsem, ki v času žalovanja potrebujejo pomoč, lahko dostopna, na napotnico in skoraj brez čakalne dobe. Da mati potrebuje pomoč, lahko opozorijo tudi svojci, pomoč pa je vedno usmerjena v družino, saj ob izgubi žaluje vsa družina, še pove klinična psihologinja.
Po splavu ženski pripadata od dva do štirje tedni bolniškega dopusta, po porodu mrtvega otroka pa 42 dni porodniškega dopusta, dodatnih 30 dni pa ji lahko uredi kar osebni zdravnik. Za nadaljnji bolniški dopust je potrebno priporočilo specialista, zahtevo pa obravnava komisija na zavarovalnici. Potrdila, ki utemeljujejo potrebo po bolniškem dopustu zaradi psihičnega stanja, lahko napiše psihiater ali specialist klinične psihologije.
Zloženke so prva pisna podpora žalujočim
V Sloveniji se že dolgo lotevamo žalovanja zaradi izgube ploda, sistematično pa od leta 1997 po prvem izobraževanju za zdravstvene delavce z naslovom Strah, bolečina, žalost – kako se z njimi soočata bolnik in zdravstveni delavec v perinatologiji, ki je vodilo k spremembam dela z žalujočimi starši po perinatalni smrti, gradnji Parka zvončkov na Žalah za pokop perinatalno umrlih otrok in pomoči pri organizaciji društva Solzice, ki združuje žalujoče starše in ponuja laično pomoč, je na predstavitvi zdaj še prvega pisnega gradiva o podpori žalujočim staršem in medicinskemu osebju poudarila predstojnica kliničnega oddelka za perinatologijo Nataša Tul Mandič. Dejala je, da bodo zloženke romale v vse zdravstvene domove in porodnišnice po Sloveniji. Gnezdo brez ptičkov bo v pomoč predvsem žalujočim parom, ki se ob izgubi čutijo opeharjene, saj jim je narava namenila srečno zanositev, ne pa tudi srečnega materinstva, in potrebujejo poleg medicinske tudi zelo veliko psihične podpore že ob postavitvi diagnoze, ob prekinitvi nosečnosti in prav tako v procesu žalovanja. Zloženka Priporočila za obravnavo staršev ob in po prekinitvi nosečnosti pa bo v pomoč tudi zdravstvenemu osebju, ki mu ponavljajoči se stres ob soočanju s stiskami staršev prav tako škodi. »Ob takih dogodkih se tudi zdravstveno osebje pogosto izčrpa. Tudi zato si prizadevamo, da bi zaposlili vsaj še eno klinično psihologinjo in bi psihologi lahko pomagali tudi zdravstvenemu osebju, kar je zdaj mogoče le v najhujših primerih, ko psihično že povsem obnemorejo,« je povedala predstojnica. V načrtu že imajo tudi nadgradnjo in pripravo zloženk za žalujoče sorojence in druge, ki sodelujejo v procesu žalovanja. Kot še pravi, izgube ploda niso redkost, še zlasti pogoste so v prvem trimesečju nosečnosti. Po 22. tednu nosečnosti, ko po medicinski terminologiji že nastopi perinatalna smrt, pa se od približno 22.000 porodov na leto neuspešno konča od sto do 120 porodov. V svetu pa se z izgubo otroka v prenatalnem obdobju vsak dan sooči 7000 mater. Vzrokov za to je veliko, med pogostejšimi so kromosomske nepravilnosti.
Psihologinja Lucija Pavše je nove zloženke pospremila v življenje z ugotovitvami, da je izguba ploda še vedno precejšen tabu, o katerem se premalo govori tako v strokovnih kot v laičnih krogih. Zato je pomembno, da starši ob tragičnem dogodku vedo, da se lahko od ploda oziroma otroka ne glede na njegovo starost dostojno poslovijo, ga vzamejo v roke, fotografirajo, vzamejo odtise stopal in rok ter ga dostojno pokopljejo... Tudi ti spomini jim bodo lahko kasneje olajšali žalovanje in preprečili psihične težave v naslednjih nosečnostih.
