Trzinu bogastvo položeno v zibko, Borovnica zanj še išče recept

Trzinci so dohodninsko močni

Sčasoma so se zadeve spremenile. Mlakužo so prekrile stavbe, tu ima danes dom mnogo podjetij raznih branž (v vsej občini je registriranih okoli 1100 gospodarskih subjektov, od tega jih je 700 aktivnih, zaposlujejo 6000 ljudi). Prostora za nove gradnje in parkirišča zmanjkuje. Življenje v industrijski coni ne vrvi več kot pred leti. To je mogoče opaziti ob pogledu na nekoč razkošno piramido, ki se ne blešči več kot nekdaj in ki nima več tako dobro zasedenih pisarn. Časi hitre rasti so mimo, Herle pa opaža več ovir za podjetništvo: »Ko smo na primer leta 2008 delali prizidek, smo imeli obupne težave, da smo dobili gradbeno dovoljenje. Zdi se mi, da so včasih veliko bolj spodbujali gospodarstvo.«

Trzin ni razvit le zaradi industrijske cone, je pojasnil župan Peter Ložar. »Industrijska cona je le eden od več stebrov razvitosti.« Naštel je še druge dejavnike, ki vplivajo na kakovost življenja. Občina se nikoli ni zadolževala, imajo zelo dobro urejeno komunalno omrežje, zgradili so centralno čistilno napravo, nov vodovod, vrtec, dom starejših občanov v lasti občine, imajo dve kulturni dvorani, trim stezo, več športnih igrišč, razvejano društveno in družabno življenje, organizirajo različne prireditve (najaktualnejša je pustni karneval). In glavni steber, ki v proračun prinaša sredstva? »Prebivalci Trzina so dohodninsko a

a močni.« V Trzin so se priseljevali. V osrednjem delu kraja, v spalnem naselju Mlake, so zrasla stanovanja, ki so omogočila rast. V štiridesetih letih se je število prebivalcev s 1000 povečalo na 4000.

Stari Trzinci bi vire razvitosti našli še kje drugje, v bolj oddaljeni zgodovini. V krajih, ki so spadali pod staro domžalsko občino, so imeli od nekdaj žilico za podjetništvo. »Trzinci so bili znani kot prekupčevalci,« je pojasnila predsednica turističnega društva Jožica Valenčak. Ukvarjali so se z mesarstvom, ledarstvom, gostinstvom, ki se je razvilo na furmanski poti, slamnikarstvom... Rokodelstvo in male obrti usihajo, prav tako kmetijstvo, še sedem ljudi ima status kmeta. »Ocenjujem, da so polno aktivni še trije,« je pojasnil Ložar. Morda je Trzincem pri trgovanju pomagalo, da so bili znani po ostrem značaju. Trzinske skirce je njihov vzdevek, ki še ni zbledel. V kamnolomu so našli sekiro iz kamene dobe, ki se je izgubila, imajo še fotografijo in opis. »Ni gotovo, ali imamo vzdevek trzinske skirce zato ali ker smo bili mesarji.« Občinski uslužbenec Matjaž Erčulj je dodal: »Trzinci so bili znani po tem, da so imeli vedno za pasom pripeto majhno sekiro, da so šilili veje in podobno. Znani so bili kot pretepači.« In tako so nastopili, ko je šlo za rivalstvo s prebivalci bližnjih krajev, predvsem z mengeškimi backi, kakršen je bil vzdevek fantov iz sosednje občine.

To je del dediščine starega Trzina, ki je na ogled v rojstni hiši nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja v Jefačn'kovi domačiji. Sodobnost je bližje spalnemu naselju in industrijski coni. Razlike med starim in novim delom se brišejo. Novo je preplavilo staro, staro se vse bolj spreminja v novo.

V Borovnici včasih ni bilo borovnic

Ko sprehajalec hodi skozi Borovnico in se ozira okoli sebe, niha med urbanim in prevladujočim podeželskim vzdušjem. Ozka cesta je stisnjena med hiše, ki segajo vse do vznožja okoliških hribov. Na drugi strani so novogradnje, 270 stanovanj republiškega stanovanjskega sklada. Vmes pa na travniku prek streh moli glavna znamenitost – 160 let stari zadnji steber viadukta železnice Dunaj–Trst.

Borovnica je »klasično postindustrijsko okolje,« je pojasnil Andrej Klemenc, na občini zadolžen za razvojne projekte, »čeprav smo podeželski po videzu in strukturi zemljišč.« Nekdaj glavni vir delovnih mest, lesni kombinat Liko, umira na obroke, ostal jim je še proizvajalec umetne smole Fenolit, ki prav tako zaposluje precej manj ljudi kot pred leti. Odgovora na vprašanje, kako nadomestiti izgubljena delovna mesta, še niso našli. Stopnja registrirane brezposelnosti se je od leta 2007 s 3,4 odstotka povzpela na 12,7 v minulem letu. Tudi število kmetij se manjša, a ima status kmeta še vedno 112 ljudi. »Okoli 30 jih ima večje zmožnosti kot le za samooskrbo.« S čim je potem mogoče služiti kruh v Borovnici? »Imamo nekaj obrti, malih podjetij. Od tega je precej ljudi samozaposlenih. Marsikdo ustanovi podjetje, da ni na zavodu za zaposlovanje. Je nekaj manjših storitvenih dejavnosti, ni pa vlečnega konja, ki bi zagotavljal presežek. Veliko Borovničanov dela v Ljubljani. Tu nikoli ni bilo velikega bogastva, prav tako ne revščine, ljudje so vajeni živeti varčno.«

Nekaj dohodka ljudem daje prst. Temno črna, kisla, barjanska. Idealna za rast borovnic. Jože Pirc jo je drobil v pesti med obhodom svojega nasada. V Borovnici pridelajo največ borovnic v državi, imajo 45.000 grmov ameriške, oregonske vrste. »Prej je bilo tu zaraščeno kot v džungli,« je pokazal proti več kot 1200 grmom, za katere skrbi. »Za borovnice je mene in vseh pet drugih pridelovalcev navdušila Milica Oblak.« Ta Borovničanka je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja iz ZDA prinesla idejo o nasadih ameriških borovnic. »Po Jugoslaviji je iskala primerna rastišča in jih naposled našla na domači grudi,« je pojasnila knjižničarka Simona Stražišar. Letos mineva trideset let, odkar so zasadili prve nasade. Prej v Borovnici borovnic ni bilo. Celo gozdne borovnice je bilo težko najti. Od kod potem ime kraja? Vprašaj je z obzorja odpihnil Jože Zorman, predsednik HUD Karla Barjanskega: »Obstaja več razlag. Prava je verjetno tista, ki pravi, da so včasih ljudje govorili, da gredo iz hriba 'v ravnico'. V tukajšnjem dialektu Borovnici pravimo 'Brunica', kar je verjetno nastalo iz 'v ravnico'.«

V knjižnici diši po 19. stoletju

Komur je ljuba prvinska narava, se ne bo uštel, če se bo odpravil v gozdove in na hribe, ki kot kotlaste stene obdajajo Borovnico. Tam je mogoče uživati v tihoti, srečati medveda ali volka, se vznemiriti ob pogledu na kipeče slapove v soteski Pekel, se jeziti in čuditi, kako sta žled in lubadar uničila smreke, in s hriba Zavrh spočiti oči ob pogledu na vseh dvanajst naselij v občini. Če k temu dodamo še zgodovinsko dediščino, ki jo je pustila slavna železnica, osebnosti, kot je slavistka Marja Boršnik, borovnice in geografsko dejstvo, da se tu stikata barje in kras, dobimo idejo za novo gospodarsko panogo – turizem. Za zdaj ostaja pri željah. »Imamo nekaj visokogorskih kmetij, ki bi se lahko razvile v turistične, ampak zaradi zakonov ljudje niso dovolj motivirani za to,« je razlagal župan Bojan Čebela in se razgovoril o piramidi. Te nimajo le v Trzinu, imajo jo tudi v Borovnici. Hrib Planina ima piramidno obliko, župan pravi, da tudi dobro energijo. »Pripravljamo se, da bomo naredili razgledni stolp in tri pohodniške poti, ena bo književniška, ena botanična, za tretjo še nimamo imena.« Bolj sanjave so želje o kolesarski povezavi z Ljubljano. Če se jim nekoč uresničijo, bodo lahko turisti kolesarili po nekdanji trasi železnice Dunaj–Trst, ki je prinesla nagel razvoj in desetkratni prirast prebivalstva.

Danes je položaj Borovničanov drugačen. Resda marsičesa nimajo. Nimajo velikega trgovskega centra, kina, marsikje manjkajo pločnik, kanalizacija, javna razsvetljava... A imajo nekaj, kar bleščeči žarometi na reklamnih panojih in vabljivi napisi na trgovinah izrivajo iz zavesti ljudi v velikih mestih. Živahno društveno in knjižnično življenje namreč. Urbano središče je knjižnica. V njej diši po zgodovini, po 19. stoletju. Kot se nikoli ne bi izgubil literarni duh iz časov vznikanja ideje o zedinjeni Sloveniji. »V izposojo damo do štiristo knjig na dan,« je pojasnila Simona Stražišar. Torej približno eno na deset prebivalcev. »Ljudje ne pridejo le brat v knjižnico, ampak je to širši družabni prostor. Neka deklica pride po pouku počakat, da se ji začnejo ure glasbene šole. Upokojenci se tukaj dobijo in gredo potem naprej na druženje. Iti v knjižnico je za družine skoraj obred, za otroke doživetje, kot bi šli v kino. V manjšem kraju je manj stvari na voljo, zato te cenijo in spoštujejo.« Urbane prostore imajo Borovničani tudi v šoli ter majhni dvorani, v še manjših prostorih HUD Karla Barjanskega, v gostilni in cerkvi.

Vse to ni le del dediščine Borovnice, to je tudi del njene lastne sodobnosti. Novo tukaj še ni preplavilo starega. In staro se še ne spreminja v novo. Vsaj v pomenu, kakor novo in staro razume sodobni zahodni svet.