Prepričan sem, da bi bila Slovenija danes veliko boljša in uspešnejša, če reforme lokalne samouprave ne bi omejili na občine, temveč bi sočasno ustanovili tudi pokrajine. Slabo je bilo to, da je bilo ustanavljanje pokrajin odloženo za drugo fazo reforme lokalne samouprave. Toda še slabše je to, da smo pri oblikovanju velikega števila manjših občin in prenosu vseh pomembnejših oblastnih funkcij z občin na državo očitno računali na to, da bodo pokrajine vendarle oblikovane, pa jih še vedno ni. Tudi finančno omejevanje občin, ki bi drugod po svetu delovalo kot spodbuda združevanja občin, ki niso sposobne preživeti same, povzroča v Sloveniji zgolj poenotenje občin in njihovih združenj v boju z državo za večje dotacije. In če je velika večina ljudi na načelni ravni proti oblikovanju majhnih občin, pa bodo v svoji občini storili vse, da ostane samostojna.
Regionalizacija je prihodnost Slovenije, pa čeprav se v kriznih razmerah ustanavljanje pokrajin prej oddaljuje, kot približuje. Pokrajine bi v kriznih razmerah lahko negativne učinke ekonomske in finančne krize blažile veliko uspešneje, kot to lahko storijo občine ali država.
Upravni okraji niso prava rešitev
Slovenija je sicer majhna, toda njene pokrajine so zelo raznolike, zato so nujni specifični pristopi k njihovemu upravljanju in spodbujanju razvoja. Seveda bi morale biti pokrajine ustanovljene na takšen način, da Slovenije ne bi delile, temveč bi jo povezovale. Ne bi smele biti ustanovljene tako, da bi krepile centralizacijo in državno birokracijo, pač pa samoupravo. Ne smemo jih ustanavljati zato, da bi lažje obvladovali območje države, temveč zato, da bi imeli ljudje možnost avtonomnega delovanja in vplivanja na odločanje državne ravni. Pokrajine ne smejo pomeniti obremenjevanja Slovenije z novo drago in neučinkovito birokracijo, pač pa središča, ki spodbujajo razvoj na regionalni ravni. Zato zamisli o nadomeščanju pokrajin z upravnimi okraji ni prava rešitev. Prav tako ni rešitev v vračanju na ustavnopravno preseženo medobčinsko sodelovanje, za katerega občine nimajo interesa, prav tako pa nimajo niti pristojnosti, ki bi jih lahko prenašale na pokrajine. Ko bi občine ugotovile, da pokrajine nastajajo tako, da prevzemajo del državnih oblastnih pristojnosti, in zato, da lahko prek njih državljani in njihova združenja ter občine vplivajo na politiko na državni ravni, jim ne bi več nasprotovale. V njih bi namreč zaznale priložnost za oblikovanje vmesne stopnje širše lokalne samouprave, ki omogoča povezovanje med razdrobljeno lokalno samoupravo in centralizirano in odtujeno državo.
Dr. Janez Šmidovnik je opozarjal, da so občine premajhne, države pa prevelike, da bi uspešno opravljale večino tistih nalog, ki najbolj zanimajo državljane (Pokrajina, druga raven lokalne samouprave, ur. dr. Stane Vlaj, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2004, str. 15.). Zato bi se lahko v pokrajinah racionalno organizirali za opravljanje nekaterih upravnih nalog, ki so danes v državni pristojnosti, ter storitvenih nalog javnih služb.
Današnja organiziranost lokalne samouprave ne zagotavlja sogovornika za sodelovanje z regijami drugih evropskih držav. Pokrajine bi morale delovati tako, da bi krepile medsebojno sodelovanje in prispevale k zmanjševanju razvojnih razlik ter krepitvi solidarnosti med različnimi deli Slovenije. Zato je nastanek pokrajin tudi v interesu manj razvitih območij, tudi zato, ker danes prazen prostor s svojo aktivnostjo doma in v mednarodnem sodelovanju zapolnjujejo predvsem mestne občine.
Skratka, ustanovitev pokrajin bi morala pomeniti prekinitev s centralističnim upravljanjem države in začetek delovanja lokalne samouprave po načelih decentralizacije, avtonomije in subsidiarnosti.
Ustanovitev regionalnega parlamentarnega doma, zbora pokrajin, je stvar prihodnjih razprav, prehodno bo njegovo vlogo lahko uspešno nadomeščal državni svet. Ustanovljen je bil sicer kot nadomestilo zbora pokrajin, vendar ob pričakovanju, da bo do oblikovanja pokrajin prej ko slej prišlo. Z njihovo ustanovitvijo bi državni svet začel ob občinskih interesih zastopati tudi širše lokalne interese, ki presegajo zmogljivosti občin.
Poduk na dveh pokrajinah
Edini resnejši korak k regionalizaciji je bil sprejem ustavnih sprememb petnajst let po sprejemu ustave leta 1991. Vendar se je tudi ustavna reforma regionalizacije ustavila na pol poti in že desetletje miruje. Ustavne določbe so od tedaj sicer ustrezne, vendar ostajajo pokrajine mrtva črka v ustavi, ker je za sprejem zakona, s katerim bi se ustanovile, potrebna dvotretjinska večina. Vsakokratna opozicija pač ni naklonjena ustanovitvi pokrajin, ker želi biti na oblasti takrat, ko se bo določalo število pokrajin, meje med njimi, sedeži pokrajin itd. Poleg tega se država ne želi odpovedovati pristojnostim, ki bi jih bilo treba prenesti na pokrajine. Manjše občine se bojijo pokrajin, ki bi jih lahko spremenile v nekoliko večje krajevne skupnosti (v prejšnji ureditvi jih je bilo sicer petkrat več, kot je danes občin), velike (mestne) občine pa se rade obnašajo samozadostno in brez sodelovanja podeželja nastopajo v imenu pokrajin. Ene in druge se obnašajo, kot da ustavna zaveza o oblikovanju pokrajin ne bo nikoli uresničena.
Slovenija je v primerjavi z drugimi evropskimi državami organizirana invalidno, z globoko praznino med centralizirano državo in majhnimi občinami. Poleg tega bi lahko bilo črpanje evropskih sredstev veliko uspešnejše, če projekti ne bi bili razdrobljeni in bi se pripravljali tudi ali celo predvsem na pokrajinski ravni.
Vse to je bolj ali manj znano in splošno sprejeto. Vendar državni zbor bržkone ne bo dosegel potrebne večine za ustanovitev pokrajin, dokler ne bo prišlo do velike koalicije ali posebnega sporazuma med parlamentarno večino in opozicijo. Postavlja pa se vprašanje, kaj je mogoče in treba storiti takoj, da bi se stvari premaknile z mrtve točke. Spodbuditi je treba interes strokovnjakov, in to ne samo pravnikov, za poglobljeno obravnavo prednosti regionalizacije države. Pri tem so pomembne zlasti primerjalne študije o uspešnosti širše lokalne samouprave v drugih državah, še zlasti v državah članicah EU.
Posebne analize je vredno vprašanje, ali in kako so v drugih državah uporabili regionalne skupnosti za rojevanje zahtevnejših projektov, ki jih občine niso sposobne realizirati, in kako so širše lokalne skupnosti prispevale k uspešnejšemu črpanju evropskih sredstev. Zdi se, da bo tudi v prihodnje potencialno najbolj zainteresirana institucija za regionalni razvoj državni svet, ki bi z nastankom pokrajin krepil podlago za uspešnejše delovanje parlamentarnega sistema. Tudi mediji bi lahko namenili več prostora tej temi.
Po spremembi ustave pred skoraj desetimi leti oblikovanje pokrajin ni več samo stvar prizadevanj zainteresiranih strokovnjakov, kot sta bila dr. Janez Šmidovnik in dr. Stane Vlaj, temveč postaja ustavna obveza. Če bo parlamentarna večina še naprej odlagala uveljavitev tega dela ustave, pa bi bilo smiselno napraviti vsaj prve praktične korake. Na primer tako, da se poskusno ustanovita ad hoc pokrajini, ena v zahodnem in druga v vzhodnem delu države. Njuno delovanje in sodelovanje bi lahko prispevalo k preseganju strahov, da pokrajin ni mogoče ustanoviti tako, da ne bi imeli vsi skupaj od njih veliko več koristi kot stroškov.
