Mestna občina Ljubljana je ključni »sponzor« zajetnega dela ljubljanskih športnih klubov in društev. V letošnjem letu bo športu namenila skoraj 15 milijonov evrov, približno polovica bo namenjena športnim programom, druga polovica pa športni infrastrukturi. V zameno športnim klubom iz leta v leto postavlja vse več zahtev, ki jih na magistratu niti ne tajijo.
Kot je mogoče razbrati iz intervjuja z vodjo ljubljanskega oddelka za šport Markom Kolencem, ki smo ga pred mesecem dni objavili v Dnevniku, si na občini javni interes razlagajo tako, da v zameno za javna sredstva priča kujejo vrhunske rezultate oziroma razvoj čim večjega števila kakovostnih igralcev in tekmovalcev. Nekatera športna društva in športne delavce moti, ker občinski razpisni pogoji kažejo tudi na težnjo po centralizaciji v posameznih športnih panogah, zaradi česar majhna društva vse bolj izgubljajo avtonomijo.
Če jo tožiš, občina zapre pipico
Eden od pogojev, ki je že pred časom dvignil precej prahu, je, da lahko na razpisu za sredstva iz letnega programa športa kandidirajo le klubi, ki v tistem trenutku nimajo neporavnanih zapadlih obveznosti do občine in z njo niso v sodnem sporu. Pogoj so na lastni koži občutili v Nogometnem društvu (ND) Ilirija, najstarejšem ljubljanskem nogometnem klubu, ki se z občino že vrsto vrsto let pravda zaradi zemljišč. »Zaradi tega sedem let ne dobimo niti centa od mestne občine, saj se ne moremo prijaviti na razpis. Prepričan sem, da je to celo protiustavno,« pravi predsednik ND Ilirija Marjan Dermastja. Ljubljanski občini se določilo ne zdi sporno, pravijo, da je to razpisno pravilo pripomoglo k hitrejši rešitvi sporov glede lastništva na športnih objektih ter v tej luči navajajo primer Športnega društva GIB in Športnega društva Šmartno. Odkar nista več v sporu z občino, namreč ni ovir za njuno sodelovanje na razpisu. Odvetnik David Kenda, ki je specializiran za pravo na področju športa, opozarja na to, kar se v primeru ND Ilirija že dogaja, in sicer, da bi tovrsten razpisni pogoj v praksi lahko omogočal neenako obravnavanje športnih društev pri sofinanciranju njihovih programov, in dodaja, da do sodne presoje veljavnosti pravilnika v tem delu še ni prišlo.
Je občina upravičena do dela odškodnine za Šporarja?
Predsednik ND Ilirija Dermastja meni, da sta vsaj še dve zahtevi občine v razpisu sporni. »Prva je, da moraš za denar, ki ga dobiš od mestne občine, zmanjšati višino vadnine. To pomeni, da od tega nimaš ničesar, le drugi vir dohodka imaš.« Druga, ki bolj vpliva na delovanje klubov, je, da med razpisne pogoje spada, da morajo klubi, preden storitve športnika ali športnice odstopijo klubu s sedežem zunaj Mestne občine Ljubljana, te ponuditi ljubljanskim klubom. Ko pa športnik prvič odide v klub iz druge občine, je občina upravičena do 50 odstotkov odškodnine. »Tudi če se ne bi pravdali z občino in bi se lahko prijavili na razpis, se pod takšnimi pogoji ne bi, ker hočemo biti samostojni. Zaradi 8000 ali 10.000 evrov, ki bi jih lahko dobili, ne bomo podlegli pritiskom,« dodaja Dermastja, ki je prepričan, da tudi mnoga druga društva ne bi privolila v te pogoje, če bi imela zagotovljene druge vire financiranja. Meni, da cilj občine ni spodbujanje ljudi k množičnemu ukvarjanju s športom, ampak favoriziranje večjih klubov. »Vsi ti pogoji so usmerjeni v Olimpijo.«
Na občini na ta razpisni pogoj seveda gledajo drugače. Želijo si, da mladi športnik čim dlje ostane v Ljubljani. »Če prestopi drugam, pa želimo, da se vložen delež povrne in nameni za sofinanciranje programov za otroke in mlade, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport,« dodajajo. Nejasno ostaja, ali morajo klubi polovico odškodnine ob prestopih športnikov v druge občine odstopiti mestni občini le, ko gre za mlade, ali tudi, ko gre za profesionalce oziroma člane. Tako se na primer poraja vprašanje, ali je ljubljanska občina upravičena do polovice odškodnine za profesionalnega nogometaša Andraža Šporarja, ki je za 2,9 milijona evrov iz Olimpije prestopil v Basel. »Za članske kategorije programov kakovostnega in vrhunskega športa to določilo ne velja,« odgovarjajo na ljubljanski občini in se sklicujejo na četrti člena pravilnika letnega programa športa. Toda v delu pravilnika, ki ga navajajo, to ni opredeljeno.
Varuh pravic športnikov opozarja na nedorečenosti
Odvetnik Kenda meni, da določilo javnega razpisa, po katerem morajo ljubljanski klubi odstopiti polovico odškodnine ob prvem prestopu športnika v klub iz druge občine, »dopušča različna tolmačenja, saj ne opredeljuje določno, ali velja tudi za profesionalne športnike in kaj predstavlja 'odškodnino', ki jo je športno društvo dolžno v višini 50 odstotkov povrniti Mestni občini Ljubljana«. Poleg tega poudarja, da je vprašljivo, ali je tovrstno omejevanje prestopov športnikov v društva zunaj Mestne občine Ljubljana in vračanje pavšalnega dela odškodnin, ki ob prestopih pripadajo društvom, najprimernejša rešitev za zagotavljanje namenske porabe javnih sredstev. Višina odškodnine za prestop ne odraža vedno zgolj vložka v športnika, temveč je zlasti na profesionalni ravni pogosto tržno naravnana.
Da gre za nejasno določilo, se strinja tudi varuh pravic športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije Rožle Prezelj, ki meni, da je obravnavani razpisni pogoj premalo razdelan, kar lahko vodi v spore. »Nedorečeno je predvsem to, da niso opredeljeni ne objektivni ne subjektivni kriteriji pri prestopih športnikov v klube iz drugih občin. Objektivno merilo je, če se starši športnika preselijo v drug kraj. Subjektivno pa, če si športnik sam želi prestopiti drugam. Ko klub športnika po lastni volji proda drugemu zunaj Ljubljane, pa je to določilo razumljivo,« meni Prezelj.
